Tista leta. Ko mi ne morete več reči, da sem mlada. Ker nisem.
Pa sem jih dočakala. 45. Še pred nekaj meseci si nisem predstavljala, kako bom sprejela to prelomno številko, ki resno napoveduje, uffff, tista leta, ko mi ne morete več reči, da sem mlada. A ob pisanju zadnjega prispevka za svoj blog sem ozavestila teh 45 in jih sprejela. Tisti hip pa sem v celoti sprejela tudi vse, kar sem nosila (takrat še ne) 45 let.
Bilo je odrešujoče in polno ljubezni, sprejeto z razumevanjem, čuječnostjo, in vse tiste čestitke, ki so se glasile nekako v smislu: »Mladenka …,« so se mi zdele puhle, polne sprenevedanja. Pri 45. nisi več mlad. Pika. Si pa modrejši, vsekakor izkušenejši, in četudi te mučijo kakšni križi in težave (Koga pa ne?), nanje gledaš povsem drugače. To šteje, to me zanima.
Osvobajajoče je …
… ko pomislim, zaradi česa vsega se danes, ko jih štejem 45, ne obremenjujem več. Ko sem bila ‘mlada in lepa’, ko je bila ‘pred mano še vsa prihodnost’, pa sem se obremenjevala s toliko stvarmi, da mi je kar slabo, ko se samo spomnim nanje. Danes se mi zdijo neutemeljene, takrat so bile zame nesramna resnica.
Ni se mi treba več dokazovati
Oh, kako osvobajajoče je, ko pomislim, da se mi ni nikomur več treba dokazovati. Če me ceni, prav. Če me ne, njegova stvar. Pač nisva na istem miselnem, čustvenem, inteligenčnem, duhovnem ali kakršnem koli že nivoju. Vse je okej. On/-a je on/-a in jaz sem jaz. Vsak zase, vsak v svojem svetu. Vsak/-a od naju je preživel/-a stvari, o katerih se drugemu/drugi še sanja ne, vsak/-a ima drugačne temelje in jaz te spoštujem, čeprav te ne razumem.
V poslu se mi ni treba delati, da sem mlada, hitra, vsevedna …
Osvobajajoče je, ko pomislim na posel. Svoje podjetje imam, kar terja tudi dokazovanje. Pa vendar danes na vse skupaj gledam drugače kot še pred letom dni. Če poslovni partner spoštuje moje delo, sem vesela, če mu moje delo (ali cena) ni všeč, naj poišče koga drugega. Meni je prav. Še vedno se bom trudila, izobraževala, dajala od sebe vse, kar bom zmogla. A ne bom več 24 ur na dan na mejlih. Ne bom vsega naredila že včeraj, čeprav si me poklical/-a šele danes zvečer. Osvobajajoč je tudi občutek, da so moja leta moja prednost. Morda kdo meni drugače. Morda kdo meni, da sem za nekatere stvari prestara. Prav, spoštujem njegovo mnenje. Mlajši so res boljši v socialnih medijih in angleščini, pa še v marsičem drugem, a jaz imam nekaj drugega – izkušnje in širino. To je moj kapital in če se komu zdi, da ni vreden nič, naj seže po lesketajočem mladem. Njegova odločitev.
Ni mi treba narediti 50 trebušnjakov
Osvobajajoče je, ko pomislim, da se mi ni treba primerjati z vsemi napetimi telesci, ki hitijo na Šmarno in na pilatesu delajo z najtežjimi utežmi, da mi ni treba narediti najtežjih vaj pri vadbi in da mi ni treba z nikomer tekmovati, niti s seboj ne (to je bil vedno moj največji problem). Da ne bo pomote – še vedno bom od sebe dala največ, kar bom lahko, in za svoje telo vestno skrbela (verjetno celo pozorneje kot kadarkoli prej). Zdaj ko sem svojemu telescu končno hvaležna za vse, kar mi je dalo, vem le to, da je nega, polna ljubezni na vseh nivojih, moja dolžnost do njega, in sem vsekakor sodita tudi hrana in vadba, ki sta prijazni do mojega telesa.
Ni mi treba biti več seksi
Osvobajajoče je, ko pomislim, da mi ni treba biti več seksi. Ja, prav ste prebrali. Seveda se še vedno lahko tako počutim, oblečem, namažem, počešem, pogledam. Če si želim. A – čisto iskreno – šele pri teh letih sem odkrila, kako preobremenjene smo ženske s svojo (spolno) privlačnostjo, četudi tega ne kažemo z oblačili, ličili, kretnjami. Verjetno zaradi vseh reklam, čaščenja mladosti (mladost = plodnost in tu je morda zaželena določena mera sesksipilnosti) … Seveda se ne nameravam zapustiti in se začeti oblačiti v predpasnike (pravzaprav bi celo imela tistega črnega z volančki za kuhanje posebnih večerij, ampak, ups, tisti je zelo seksi), a pri mojih letih mi je res všeč to, da se z vsem tem videzom ne obremenjujem več. Če sem ti všeč, prav. Če ti nisem, tudi. Vsekakor pa sem danes, z vsemi gubami, kilogrami in drugimi nevšečnostmi veliko bolj všeč sebi, kot sem si bila takrat, ko sem bila v svojem cvetu mladosti. Zato menim, da bi danes tudi črni volančkast predpasnik znala nositi drugače, čeprav moje telo ni več tako čvrsto.
Ni mi treba skrivati gub
Osvobajajoče je, da se tudi zaradi gub ne sekiram več in sem spet pustila sprednje lase rasti – striženje do obrvi pred leti, da bi zakrila brazde na čelu, se mi ne zdi več pomembno; imam pač za seboj nekaj težjih življenjskih preizkušenj, o čemer pričajo zapisi na mojem obrazu. Seveda si mnogokrat želim, da tistih gub ne bi bilo, da moje veke ne bi bile zabuhle, da podočnjaki ne bi bili tako vidni, da bi bila lička polnejša in podbradek izbrisan. A ne za vsako ceno, sploh pa ne za posege plastičnih kirurgov. Ker mi ni treba zakrivati let in se delati, da sem mlajša. Tukaj se spet spomnim, da pač nisem več sočen seksualni plen – to ste zdaj tiste, ki boste svoje čudovite genske zapise predale mladičkom, zato ste tudi tako lepe, polne energije in vsega, kar privlači tistega, ki bo skupaj z vami lahko poskrbel za najboljšo mešanico kromosomov J. Če bi se torej delala, da sem mlajša (ok, tudi jaz bi verjetno še lahko rodila čudovitega otročka … ampak ko bi jih imel 15, bi bila jaz stara 60 – babica namesto mamice …), bi bila nesramna do svojih mladosti polnih lic in let ter še vseh tistih let, ki so jim sledila, ki so me klesala in me pripeljala tja, kjer sem zdaj. Ne 25, temveč 45. 20 let več izkušenj, 20 let več učenja in 20 let več življenja. Mladost je super, a super se je sprejeti tudi, ko jih šteješ 45.
Ni se mi treba živcirati zaradi sivih las
Osvobajajoče je, da se ne spomnim, kdaj sem si nazadnje populila sive lase. Spomnim se, kdaj sem jih začela. Tik pred 44. rojstnim dnem so se začeli svetiti na moji glavi in neusmiljeno sem jih pulila ter se bala, da jih bo vedno več. Da se bom morala ‘še’ barvati. Ma neeeee, no. Ne še to. Danes, po enem letu, se mi z njimi ne ljubi več bojevati. Ko se mi bo zdelo, da jih je preveč, bom pač šla k frizerki. Ali pa tudi ne. Kaj pa vem. Nisem še tam – hi hi, tudi to je osvobajajoče.
Ni mi treba molčati
Res je, da molk pove več kot tisoč besed. Včasih sem nadvse rada trosila ‘pametne nasvete’, danes velikokrat raje modro molčim … Pa vseeno – osvobajajoče je tudi to, da si upam reči veliko več, kot sem si drznila včasih. S svojimi besedami včasih ljudi osupnem, toda, dragi moji, če želimo biti iskreni, in jaz si želim, najprej do sebe in potem še do vseh vas, je kot na dlani. Povejmo si resnico, četudi nam ni všeč. In prosim, ne recite mi, da sem še vedno mlada. Bolj mi je všeč, da v meni prepoznate vse tisto, zaradi česar mi takrat, ko sem še cvetela v mladosti, ne bi mogli dati komplimenta.
P. s.: In zdaj: prisluhni Tini in si jo oglej na koncertu. Ker je Simply the best. A ni huda?! Pri njenih letih 😉
P. p. s.: Če vam je všeč zgornji zapis, vam bo verjetno tudi ta.