Poezija umirja, odpira srce in nas ‘prestavi’ v stanje, podobno meditativnemu. A še preden sem slišala rezultate znanstvene raziskave o vplivih poezije na naše možgane, sem s poezijo eksperimentirala po svoje. Pozor: nisem pesnica.

Včeraj je bil tak zanimiv dan. Zelo zahteven. A hkrati igriv, ker sem v njem zaznala pomlad. Polna luna, a tudi prvi pomladni dan, cicido, čiv čiv, juhej. Prvi pomladni dan praznujem od prvega pomladnega jutra v prvem letniku mojega študija slovenščine na Filozofski fakulteti, ko je za kateder stopil en mojih najljubših profesorjev, dr. Janez Vrečko, in rekel: »Spoštovane kolegice, čestitam vam ob današnjem prazniku.« Spogledale smo se – osmi marec je bil že mimo, gregorjevo tudi. »Danes je prvi pomladni dan,« je nadaljeval predavanje. In v meni zasadil korenine zavedanja pomembnosti dneva, ko dan premaga noč, ko seme dobi moč, da vzklije, in ko se cvetice želijo pokazati v najlepši in najbolj dišeči različici samih sebe.

Ko sem včeraj torej, po napornem dnevu, prejela prijazen opomnik: Ne pozabi na dan poezije in si jutri plačaj kavo z verzom, je v meni vzcvetelo, vzkipelo novo življenje. Uho je okrasila čudovita ptičica siničica Dorimu in skupaj sva se zakopali v omaro ter iskali kaj cvetličnega, lahkotnega, lepega. Krilce, nujno. Tudi visoke pete, četudi me bodo v njih bolele noge. Jutri je praznik, moram biti lepa, moram proslaviti pomlad in dan poezije, življenjskega soka, ki kot nevidna limfa teče po naših telesih in daje višji smisel življenja.

Branje erotnične poezije za rojstni dan

Za revijo Sensa sem pripravljala rubriko o knjigah. In premišljevala, ali bo preveč predrzno, če predlagam v branje Razvratne muze – francosko erotično poezijo. Ko sem prvič odprla knjigo, tam kjer se je pač želela odpreti, sem ob branju zardela, pogledala okrog sebe, da se prepričam, da ni nikogar, ki bi videl, kaj berem, in jo zaprla. A me je glodalo dalje, besede so bile vse prej kot izbrane, bile so zelo mesnate, verzi pravilno zloženi, kitice obrzdano poravnane. Poezija poetov in slike slikarjev, ki so se podpisovali pod največja dela, je bila pred menoj tako zelo gola, da sem lovila sapo. Ko sem listala naprej in brala, sem vedela, da je to knjiga, ki šokira, a hkrati slavi življenje, erotiko, poezijo. In v tistem hipu sem si zaželela, da bi za rojstni dan v krogu najožjih prijateljev brali erotično poezijo. Bil je večer, ki ga nihče ne bo pozabil. Bral je tisti, ki je pač želel, knjigo, ki si jo je zaželel in na strani, ki se mu je tisti hip odprla. Nič posebnega ni bilo, a vseeno veliko posebnega, stkali smo še močnejše vezi in predvsem ljubezen do poezije tudi tistih, ki prej na pesmi niso dali prav veliko … Žalostni smo dojeli, kako močno se je tovrstna poezija slovenskih poetov razlikovala od francoskih. Ugotovili smo, da je večina slovenskih erotičnih pesmi (prosim bralce, naj ne zamerijo in ne razumejo narobe, ne govorim za vse pesmi in vse avtorje, a iz večine tistega, kar smo prebrali, se je dalo sklepati tako, kot pišem) odražalo neko frustracijo, skoraj nikoli ni prišlo do ‘akcije’, ali pa je bila pesem izjemno vulgarna. Francozi so (spet posplošujem glede na to, kar smo prebrali) pisali lahkotno, uživaško, predrzno, skozi erotiko so slavili Življenje, in na koncu smo, ob čašah sladke slovenske penine, brali le še njihovo poezijo. Mene je navdihovala še mlada kanadska pesnica indijskega rodu Rupi Kaur (Med in mleko, Sonce in njeno cvetje), vendar sem ugotovila, da je njena pesem tako intimna, da jo je bolje brati sam zase v tišini misli in bitja srca, saj piše brez ločil in velikih začetnic, kar njenemu izpovedovanju še kako ustreza, a pesem izgubi ritem in moč, ko ji želiš dati glas.

Pa sem se razpisala … kakorkoli, dragi moji, vzemite knjigo s poezijo v roke, berite in se nasmejite, razjokajte, povabite ljubljeno osebo v objem izbranih besed … če se vam zljubi brati erotično poezijo, jo berite, če bi radi to počeli v družbi, ne oklevajte, le zbližali se boste.

Veliko več imamo od tistega, kar se nas dotakne, kot od tistega, kar razumemo.

Moji prijatelji ne morejo pozabiti večera pred dobrim letom in med našimi besedami se od tedaj velikokrat znajde tudi poezija. Pa prijateljica zadnjič v pogovoru navrže, da ima vseeno raje prozo, saj tam takoj ve, za kaj gre. Druga ji pritrdi, moja poetična duša pa zajoče. In danes, danes, na svetovni dan poezije, ki je bil zame praznik za krilce in rožasto bluzo in petke in siničko v ušesih, mi raper Trkaj (spoštujem ga iz dna srca in se ne čudim, da je profesor dr. Igor Saksida prav z njim približal Kla kla klasiko srednješolcem) s primerjavo rapanja in poezije zvabil solze v oči, srce pa je zadrhtelo: »Rap te zabode v hipu. Pesem najprej prebereš. Potem se te dotakne.« To je to! Pesem ti odpre srce! In srcu ni treba vsega razumeti. Veliko več imamo od tistega, kar se nas dotakne, kot od tistega, kar razumemo. Morda so bile oni večer pri meni pesmi preveč otipljive, da bi se nas zares dotaknile, in preveč opisne, da bi v njih lahko našli globino, a potopili smo se v svet, v katerem do tedaj še nismo plavali, odprli smo srca v prijateljskem krogu in preprosto uživali v branju. Morda tistega večera ne pozabi nihče tudi zato, ker poezija vpliva na naša čustva, nas umiri in pripelje v stanje, podobno meditaciji, ali, če uporabim besede Andraža Zorka, direktorja raziskovalne družbe Valicon, ki je danes javno interpretiral rezultate beleženja odzivov naših možganov na poezijo: »Ljudje so se umirili. Lahko bi rekli, da so se sprostili in v poeziji uživali, kar je povezano z manj dinamično pozornostjo, manjšo vključenostjo ter pozitivnimi čustvi, ki so se pokazala pri našem merjenju z napredno tehnologijo EEG. Poezija je z vsebino in naracijo vplivala tudi na čustva. Bolj pozitivna vsebina je vodila k boljšemu počutju in obratno, a vedno je sledila umiritev. Stanje je bilo skoraj podobno meditaciji, v katerem smo morda tudi nekoliko bolj dojemljivi za subliminalna sporočila.”

Tudi otroci imajo radi pesmi

Otroška srca so odprta. Še iz časa poučevanja v šoli vem, da jih lahko zelo hitro umirimo z branjem poezije. Radi imajo ritem, radi imajo rime, radi iščejo skrite pomene in jih tudi doumejo, če jim le damo priložnost. Nikoli nisem marala interpretacij pesmi v učbenikih, ki sem se jih morala učiti na pamet. Včasih sem pesem (ali sliko) dojela ali razumela drugače od literarnega teoretika. Vedno mi je bilo sicer zanimivo, kaj si ta učeni in izkušeni interpret misli o izbiri besed poeta, a ko sem začela spoznavati pesnike in se pogovarjala z njimi, so mi tudi oni potožili, da jim ni všeč, da v berilu za gimnazijce nekdo ‘učeni’ piše o tem, kaj so oni razmišljali ali kako so se počutili, ko so pisali pesem, ker zapisana teorija preprosto ne drži (vedno). Pritoževali so se nad tem, da niso vprašali njih, temveč so to kar vedeli … No, ne nameravam se vmešavati niti v veleume niti v šolski sistem (iz katerega sem zelo zelo hitro izstopila), sem si pa dovolila, da sem svoje učence spodbujala k lastnim interpretacijam in jim povedala, da vsakdo pesem doživi po svoje ter da je to lepota pesmi, da jo bodo čez nekaj let lahko dojeli povsem drugače …

Dovolimo tudi otroku v sebi, da začuti pesem po svoje, ne tuhtajmo o tem, kaj in zakaj je pesnik pisal, temveč pustimo, da se pesem dotakne srca. To dovolimo tudi otrokom, s katerimi delimo ta svet. Pojmo z njimi, berimo in skupaj kujmo rime.

Ne, nisem pesnica

Težko mi je priznati, a ne znam pisati pesmi. Zaenkrat. Verjamem pa, da bom takrat, ko bom razprla krila, ko si bom dovolila do konca odpreti srce, napisala pesem, ki se bo dotaknila vašega srca. Tudi zato še toliko bolj pozdravljam projekt Plačaj z verzom, saj si vsaj enkrat na leto dovolimo pisati pesmi in jih zamenjati za kavo. Natakar mi je danes rekel: »Danes je pa pesem vredna toliko kot denar.« Morala sem ga popraviti: »Ne, veliko več je vredna.« Ne le, da smo z iskanjem svojega verza stopili iz cone udobja, z ljudmi, s katerimi smo šli na kavo, smo se močneje povezali, 30 centov od vsakega listka z verzom je šlo v dobrodelne namene (v oporo slovenskih bolnikov s krvnimi raki), mi pa smo si dokazali, da zmoremo napisati pesem. Večkrat kot si bomo dali priložnost, bolj se bomo mojstrili. No, jaz se bom vsaj enkrat na leto, na svetovni dan poezije, ob odlični kavi Julius Meinl, ki je podpornica tega čudovitega projekta po celem svetu.

Rada pa pijem kavo.

Tudi Cankar jo je oboževal. On je imel najraje mamino. Jaz pa sem odkrila recept za čisto svojo alternativno kavico. Nekateri ste si jo že pripravili in mi pišete, da je božanska. Res je:) P. s.: Ker me sprašujete o količinah, odgovarjam kar tukaj: tako kot si tisti, ki kavo pijete z mlekom, tega kakšen dan odmerite več in kakšen dan manj, velja tudi z začimbami – enkrat vam ustreza več cimeta, drugič kardamoma, tako kot je tudi vaša kava včasih močejša in včasih lahkotnejša. Poslušajte sebe in eksperimentirajte – tako kot z besedami, da najdete najboljšo rimo:)