Da sem nepopolna, sem vedela že v vrtcu. Zgodba je povsem preprosta: Ko sem še verjela v Božička (pravzaprav Dedka Mraza, ker smo takrat živeli v socializmu, danes pa se kopljemo v kokakolakapitalizmu), sem bila pridna punčka. Mamici sem pomagala. Se pridno učila. Čuvala mlajšo sestrico. Pozdravila vsakega odraslega na cesti … in še bi lahko naštevala. Pa vendar sem se bala, da mi dobri mož ne bo prinesel ničesar, ker sem nepopolna. S preveč napakami. Temu bi lahko rekli tudi občutek krivde, ki v večji ali manjši meri spremlja (skoraj) vsakogar od nas in z njim spretno manipulirajo naši šefi v službi in tudi tisti doma, pa trgovci, saj nam s svojimi izdelki in reklamami nemalokrat hočejo dopovedati (poenostavljeno), da bomo postali  popolnejši, če bomo uporabljali njihove izdelke in storitve.

Nepopolna hiša

Se spomnite hiš in njihovih okolic iz svojega otroštva? Lepe bele, z okolico brez kupov šare, so bile le v Avstriji in Nemčiji. K sreči smo prevzeli navade redoljubnih sosedov in še bolj doslednih sosedov sosedov in zdaj so tudi okolice naših hiš in njihove fasade vredne občudovanja.

Nepopolna v oblačenju

Bog ne daj, da bi danes ženska ‘navlekla kar nekaj nase’. Treba je imeti slog, treba je biti urejen.

Nepopolna frizura

Ko sem bila majhna, so si ljudje umivali lase enkrat na teden, vmes so bili tudi malo skuštrani. Danes morajo biti lasje urejeni. Kaj lasje, tudi frizurca spodaj mora biti v vsakem trenutku kot za v Playboy.

Nepopolna depilacija

Ne le, da včasih ženske noge niso stopicljale vsako sezono novih čevljih, temveč so paradirale naokrog tudi nedepilirane, kosmate! Danes je kaj takega nezaslišano!

Nepopolna mama

Včasih so nas natepli, če nismo bili pridni, nas poslali v kot. Danes bi starši za takšna dejanja lahko šli v zapor. A čeprav ne tepem, se počutim še kako nepopolna mama …

Še vedno nepopolna

Nepopolna bi lahko napisala še za nešteto primerov, tudi tistih, zaradi katerih bi se počutila nepopolna tako pred 30 leti kot danes. Včasih ljudje niso toliko težili k popolnosti. Pa vendar se mi zdi, da bi me zelo motilo, če bi okoli hiše, v kateri bi živela, ležali kupi šare, pokriti s polivinilom, ter bi mi bilo nekako nelagodno gledati ženske s kosmatimi nogami, pogleda na nekoga, ki tepe otroka, pa najverjetneje sploh ne bi prenesla … Torej so današnji časi veliko lepši. Vsi točno vemo, kako zelo je pomembno, da se na vseh področjih trudimo. Da živimo lepše mi in vsi okrog nas.

… a meni ne uspeva.

Še vedno sem nepopolna. Nimam hiše, a zelo težko obdržim stanovanje lepo in čisto več kot teden dni. Ne uspe se mi vsakič obleči kot za v revijo, še manj bi bilo za v revijo kaj drugega. In kar je najbolj grozno – ves čas se sprašujem, kako le naj postanem boljša mama, pa tudi prijateljica, hčerka, sestra, sodelavka, in če mi bo šlo dovolj dobro, morda nekoč dobim popravni izpit še za to, da se ponovno izkažem kot partnerka. Meni preprosto ne uspeva. Sprašujem se, koliko gre vse skupaj od rok drugim. Na katerih področjih jim škripa in kdaj si upajo reči ne – tu mi pa ni treba biti popoln/-a.

Včasih se zaradi svoje nepopolnosti počutim prav bedno. A kaj, ko mi nekaj pravi, da se tako počutimo vsi. Da je popolnost na vseh področjih, ki je na prvi pogled videti super, le eno veliko breme, ki nas peha v stres, nezadovoljstvo, nesrečo. Morda je popolnost celo neka vsiljena, a z odprtimi rokami sprejeta norma, ki nas vse po vrsti duši in nam ne da spati. Tako spet kupujemo dobrine in storitve ter jemljemo zdravila, da bi zmogli zadostiti hlepenju po popolnosti, o čemer sem pisala v prejšnjem prispevku.

Nepopolna v svojem razmišljanju?!

Morda razmišljam narobe. Rečete mi lahko celo, da so vse skupaj le izgovori za to, da sem lahko nepopolna. Da se ne trudim dovolj. A kaj, ko mi srce in vedno bolj utrujeno telo (moje telo tik pred izgorelostjo – tukaj) pravita, da popolnost ni izgovor za lenobo, temveč tudi za to, da se nam ni treba ukvarjati s sabo, svojim resničnim bitjem. A tudi ob tem razmišljanju se počutim – nepopolna … še vedno namreč nisem  razsvetljena, niti blizu takšnega stanja nisem! Je še katera, ki se vrti in vrti in vrti na vrtiljaku z imenom Nepopolna?

 Glede pogleda na sprejemanje same sebe nepopolne, a vseeno s težnjo po napredku, mi je všeč stavek hčerine učiteljice: “Ne primerjaj se z drugimi, a vsak dan se potrudi, da bo nova sran v zvezku lepša.” To je smisel. Da vsak dan naredimo vse, kar počnemo,  najbolje, kot lahko, in se boljšamo, medimo sami zase in posledično za vse okrog sebe. Tako bomo srečnejši zase in srečnejši bo svet.

Nepopolni dobri možje

In ker je prišel december … z njim pa dobri možje, srčno upam, da so tudi oni nepopolni ter so v svoji površnosti spregledali veliko mojih napak, ki sem jih, le zato, ker nisem popolna, naredila v tem letu. Obljubim, da se bom drugo leto bolj potrudila … in postajala popolnejša zgolj v tem, da bom poslušala, kaj je zame res pomembno, ter vsa druga pričakovanja poslala tja, od koder prihajajo. Morda bom pa potem imela več časa in bodo tudi moje noge vedno gladke kot svila, pa še čvrste zraven, ker bom pridno telovadila:)

P. s.: Morda na to temo še članek o tem, kako je bolje živeti kot preživeti – moj intervju za Jano z osebno in poslovno trenerko Mio Bone je objavljen na tule.