Žrtev lastnega življenja – zakaj si to delamo?!

Če odrasteš v družini, v kateri dobi največ pozornosti, odobravanja, naklonjenosti in ljubezni tisti, ki bolj trpi (samoimenovana ali neimenovana žrtev), predooooolgo ne veš, da ne bi bilo treba trpeti; da bi bilo lepše in tudi lažje ‘samo’ Živeti.

Odrasla sem v črno-belem svetu. Bili so dobri in slabi. Včasih se mi je zdelo, da je kdo malo siv, a bilo je prezapleteno, jaz pa premlada, da bi si z njim sivila lase. Dobri so bili večinoma trpeči, slabi pa vsi tisti, ki trpečim povzročajo trpljenje. Danes se mi zdi ironija, a še nedavno sem sočustvovala s Cankarjevo materjo (ubogo Francko, ki je tekla za vozom, hodila peš v Ljubljano in nehvaležnemu sinu kuhala kavo …). Če si tako vzgojen, je težko videti onkraj. Težko opaziš, da se ti v resnici ne godi krivica – da si svet žrtve tlakuješ sam, da si si celo sam izbral dleto in material, ki ga kuješ …

Upam si reči, da je žrtev v Sloveniji veliko. Že krščanska vzgoja nam je vcepila gene žrtvenega jagnjeta, pa zgodovina države – nenehno podjarmljene in izkoriščane od tujih gospodarjev. Kako potem ne bi družine in posamezniki živeli življenj žrtve in se v svoji vlogi, ki smo jo sprejeli ob rojstvu, tako dobro izpilili, da niti vedeli ne bi, da smo … samo igralci … igralci lastnega življenja. In ko govorimo o vlogi žrtve, je za ‘gospodarja’ – naj gre za državo ali kapital (ki v tem primeru igrata na iste karte), kot sem že razmišljala v prejšnjih objavah  – naša vloga le dobrodošla. Pa kaj, če bo – kapital ali država – odigrala barabo – glavno je, da dobi, kar želi. In če smo se sami v vlogo res dobro vživeli, bomo dobili tudi mi. Dokaze. Spet in spet. O tem, kakšne žrtve smo mi in kako grdi, pokvarjeni, izkoriščevalski itd. so oni.

Ko si žrtev nadene rožnata očala

Pa vseeno se včasih zgodi, da je svet tudi do žrtev prijazen. Lep, gostoljuben, morda celo darežljiv … Ob takšnih primerih Žrtev najprej pomisli, da si ob vsem trpljenju to seveda (končno) zasluži. A najverjetneje podzavestno zelo kmalu naredi vse za to, da bonuse lepega izgubi. Da vsa lepota življenja kaj kmalu izpuhti. Rožnata očala nekje izgubi. Nevede, nehote. Razlog je samo en: Če mi je preveč lepo, nisem več žrtev. In bonuse, ki si jih kot žrtev zaslužim (pozornost, odobravanje, naklonjenost, ljubezen), bo prevzel nekdo drug, ki trpi bolj kot jaz. Morda se zgoraj zapisano marsikomu sliši kot znanstvena fantastika, a povem – drži kot pribito! Žrtveno jagnje sem bila sama. In vsa svoja štiri desetletja sem preživela z žrtvami ali blizu njih. Seveda se včasih zgodi, da se kakšna žrtev odloči in izstopi iz skupine ‘jamračev’, a prav tako govorim iz lastnih izkušenj: težko je, presneto težko!

Ko sem sama prvič v življenju ozavestila, da nisem nobena žrtev sistema (takrat sem jih štela 29), sem vzcvetela. Nedolgo zatem sem si ustvarila življenjske okoliščine, v katerih me je brez ovir zagrenila globoka depresija. In seveda sem potem spet začela živeti vlogo žrtve. Minilo je 10 let, v katerih je bilo ogromno preizkušenj, lepših in težjih trenutkov, ko sem končno ugotovila, po kakšnem vzorcu delujem, razmišljam, v kakšne okoliščine se spravljam, da si le lahko ves čas potrjujem, da sem žrtev. Vse lahko utemeljim, razložim in večina se bo najbrž strinjala z mano, da imam prav. Pa vendarle mi vsega tega ne bi bilo treba. Lahko bi živela zelo drugače, vendar sem bila tako zataknjena v svojem razmišljanju, v katerega sem bila vpeljana že od malega, da nisem niti znala niti zmogla razmišljati drugače, četudi sem se včasih trudila. A končno sem spregledala in ne bom se več pustila zmesti. Počasi, a z zelo odločnimi koraki zapuščam vlogo žrtve. Adijo, negodovanje nad nepravično usodo, pozdravljeno, Življenje <3.

“Večja žrtev kot sem, več sem vredna. Za koga že?! Hvala, ne grem se več, izstopam!”

Se v vlogi žrtve prepoznate tudi vi?

Če menite, da bi radi izstopili, vam predlagam naslednje. Poskusite, morda pa se vam Življenje končno nasmehne:)

  • Ob vsakem dogodku krivice, ki se vam zgodi, si skušajte sebe in vse udeležene predstavljati, kot da ste igralci v filmu; dogajanje, v katerem ste se znašli, preklopite torej na ‘film’ in si ga oglejte kot objektiven opazovalec. Je še vedno vse črno-belo? Če je vaš odgovor DA, preklopite na barvni televizor in se osredotočite še na vse odtenke namenov, dejanj, občutij vseh udeleženih ‘v filmu’.
  • Zavedajte se, da je vsakdo glavni igralec svojega življenja in da vsakdo gleda na stvari s svojimi očmi, iz svoje perspektive, ki je lahko zelo zelo drugačna od vaše. Kitajski pregovor pravi: Samo za en dan obuj čevlje drugega, preden ga obsojaš za karkoli. Večkrat se spomnite na ta stavek.
  • Ko se znajdete med žrtvami, ki svojo vlogo igrajo kot pravi profesionalci, se nikar ne trudite za oskarja. Nikakršnih možnosti nimate za zmago, saj imajo oni v rokavih toliko adutov (tako zelo realnih dokazov za svoje nesrečno stanje, da z njimi lahko samo sočustvujete. Če boste tekmovali, ne boste izgubili le bitke, temveč še ogromno energije, ki jo raje porabite za to, da boste Zaživeli. Srečneje. Torej se raje zahvalite vesolju, da vam je bolje kot sočloveku, s katerim ste pravkar v stiku.
  • Morda se vam zdi, da vi nikoli ne tekmujete, kaj takega pa že ne … Pa vendar je tekmovanje z naslovom Kdo bolj trpi značilno vedenje t. i. žrtev, zato ga poskusite ozavestiti in ga nato preusmeriti v zavedanje, da je vam v nekaterih primerih vseeno lepše. Če ne gre drugače, pomislite na tiste, s katerimi je bilo življenje resnično neusmiljeno. Mogoče bi vam pomagalo prostovoljno delo – pomagajte invalidom, otrokom, umirajočim … Pomagalo vam bo, verjemite, na veliko področjih vašega življenja. Morda vam bo prav ob njih  uspelo pozabiti, da ste žrtev življenja. Četudi ste zdaj v to prepričani.
  • Ko vas začnejo ljudje pomilovati (saj trenutno niste v najboljši koži), pomislite, ali res hočete igrati njihovo igro. Ali res hočete biti ‘ubogi kužek’ ali ste se iz situacije odločili stopiti okrepljeni z novimi spoznanji, z novo močjo in predvsem – odločeni, da boste živeli bolje, lepše.
  • Če se vam zdi, da se vrtite v začaranem krogu (nesreče), se vprašajte, kje ste se zataknili. Verjetno odgovor poznate globoko v sebi, a si ga (še) ne želite priznati. Če ga ne poznate ali ne zaupate dovolj svojim notranjim občutkom, poiščite dobrega strokovnjaka, ki vam bo pomagal odkriti in premagati ovire, ki vas ločijo od srečnejšega življenja.
  • Ko se odločite, da ne boste več žrtev, se vprašajte, v čem ste v življenju močni, v čem ste dobri, kaj vas veseli, kaj prižiga iskrice v vaših očeh, prikliče nasmeh na obraz in bitje srca v drugačnem ritmu. Zapišite na papir. Nalepite na hladilnik. In tem stvarem vsak dan namenite več časa in energije.
  • Če nekaj ali nekdo ni za vas, vedno lahko izstopite. Vedno. Če ne izstopite, se zavedajte, da ste se za to odločili. Sami. Zavestno. Potem naredite tako, kot je najbolje za vse v dani situaciji. Ter za svoje odločitve odgovarjajte – sebi.
  • In najpomembneje: Prevzemite odgovornost za svoje življenje! Z odgovornostjo zase bodite zgled tudi svojim otrokom (če jih imate) in okolici. Prevzemite torej odgovornost za vsako svoje dejanje, besedo, misel. Četudi kdaj kaj naredite, rečete ali pomislite narobe, ste se enkrat odločili ‘tako’. Z razlogom. Še vedno lahko vse spremenite. Pomembno je le, da se zavedate: da ste za prav vse v svojem odraslem življenju odgovorni izključno vi. Zdaj pa – na delo. Ni primernejšega časa, kot je zdaj – da tik pred novim (letom) pokopljete staro (razvado).

 

Dodaj odgovor