Življenje, ljubim te!

Da bom to kdaj napisala, si pa nisem mislila! Življenje, ljubim te – zdela se mi je posladkana in celo nerealna floskula.

Imam prijateljico Gabriello, ki kar naprej žvrgoli, kako lepo je živeti. Je lepa, simpatična, topla, ima dva čudovita otroka. Življenje ji ni ravno postlalo z rožicami oz. je vse rožice, ki dišijo in cvetijo okrog nje, več ali manj posadila, zalivala in negovala sama. Pa vendarle je, kot čebelica, tolikokrat brenčala okrog mene, kako je življenje lepo … Draga moja prijateljica, takrat si mi šla močno na živce. Mislim, da si to vedela in ti je bilo zabavno podžigati mojo jezo in hkrati samoizpraševanje, zakaj jaz življenja ne vidim tako. Zakaj ga jemljem tako prekleto resno.

Uživaj v tem trenutku

Saj ne, da ne znam uživati trenutka, še kako znam občutiti nežno hvaležnost, pa tudi uživačko v sebi, a kaj, ko tako hitro, kot val morja odnese svojo veličino, ‘moji trenutki’ odidejo. In pride skrb. Strah … Balon se začne napihovati in vzame ves prostor Lepote. Ljubezni. Tudi Užitka Življenja samega. Zaradi tega nisem znala ljubiti življenja in zato se mi je stavek Življenje, ljubim te, zdel tako pocukran. Namesto da bi ga začutila, poletela in zaživela, sem se cukrala od zunaj ter se potem obtoževala še zaradi obročev okrog trebuha … Teorijo sem obvladala, prakse ne.

Potem je prišla smrt

Bratrancu je umrla 28-letna žena. Bila sta ljubeč, čudovit par. Ničkolikokrat sem jima tistih nekaj kratkih let, kolikor jima jih je bilo namenjenih, potiho zavidala. Pa vendarle je bila bolezen močnejša od želja po Življenju, od njune velike Ljubezni, Usoda je hotela svoje. Takrat sem prvič pomislila, da sem lahko srečna, da se staram. Preljuba ‘deklica’ je umrla lepa in mlada. Zase upam, da bom ta svet zapustila v malce drugačni podobi, kot jo nosim zdaj. Nekoliko bolj v letih … Ker imam hčerko, ki ji moram dati še veliko. Ker ji želim pomagati pri otrocih, mojih vnukih, če mi jih bo vesolje namenilo.

Pred nekaj dnevi me je klicala moja zvesta bralka in mi povedala, da ji je Življenje v prometni nesreči vzelo moža. Ter njenima malima hčerkicama očeta. Še bolj me je stisnilo pri srcu in še bolj močno je bilo sporočilo – Živi zdaj! Občuti trenutek, občuti Življenje, ljubi sebe in ljudi okrog sebe – učitelje tvojega življenja. Nikoli namreč ne veš, kdaj pride trenutek slovesa, zato živi vsak trenutek. Ne prepiraj se z nikomer ali če že moraš, prepir pogasi z odpuščanjem, preden se razideš, ker v resnici nikoli ne veš, kako dolg bo ta razhod …

Moje poslanstvo

Veliko lažje in lepše mi je Živeti tudi od takrat, ko sem se na terapiji pri Jasni Matjašič  zavedela, da na ta svet nisem prišla na počitnice, temveč delat. V tem življenju hočem oddelati čim več. Seveda se želim in nameravam imeti tudi lepo, to sodi v paket Življenje in tako je prav. Moja naloga je odpreti srce, kolikor se da. Ljubiti vse. Najprej sebe. Potem bližnje. Pa tiste, ki jih ne razumem najbolje ali jim celo kaj (še vedno) zamerim, pa tudi tiste, ki so tako drugačni od mene, da se jih kar malo bojim. Pa rastline in živali, tudi tiste, ki mi niso najbolj pri srcu. Sprejeti. Spustiti, česar ne potrebujem več ali kar me zavira. Ljubiti. Še ogromno dela me čaka. A vidim, da sem že tudi ogromno naredila. Ker pravkar na ves glas govorim vsem, ki zdaj tole berete: Življenje, ljubim te! Verjetno mi je pa le uspelo, da sem se postavila v pravo vrsto. Končno. Spomladi nam je moja draga učiteljica dr. Mira Omerzel dala misliti z besedami: “Vedno, ob vsaki priložnosti, ob vsakem dogodku pomislite, v kateri vrsti stojite. Ste se postavili v pravo vrsto? Če se niste, jo zamenjajte.” Pravzaprav ni tako težko, saj sta le dve vrsti. Ni kaj premišljevati. Če se zapletam, če sem se znašla v nesoglasjih z drugimi ali s sabo, če je slabo / težko /grozno / nesprejemljivo / nevzdržno / če ne znam z ljudmi, s katerimi nismo na isti valovni dolžini, pa so vseeno pomemben del mojega življenja, moram stopiti v pravo vrsto ter razmišljati, komunicirati, delovati v pravo smer. In prava smer je le ena. Ljubezen. Ne ego, ne kdo je močnejši in kdo ima prav, temveč ljubezen. Ki včasih terja tudi opravičilo. Najprej sebi, potem drugemu.

Morda me jutri ne bo več

Vedno bolj se zavedam, da nič ni večno. Da si večnosti ne morem ne kupiti ne pridelati, in da je prav zato tako zelo pomembno, kako živim ta trenutek. Tudi trenutki niso večni. Koliko minut je danes že preteklo? Kateri dan v tem tednu sem že preživela? In koliko dni tega leta? A odkar si lahko pojem: Življenje, ljubim te, pri meni sploh ne gre več za to, da preživim (smešno, zdi se mi, kot da se mi je ta ‘kanal’ odprl prav takrat, ko sem si upala spregovoriti o tem, kako zelo se trudim preživeti – ko sem se razkrila do kosti in še globlje – do mozga). Če sem včasih tipala po Življenju, zdaj res Živim. Živim vsako minuto. In se zraven vedno več smejim. Pa če berem, pišem, lektoriram, pospravljam, premišljujem, kako naj vzgajam svojo hči, ko se ne ujameva, ali plačam položnice. Odkar se zavedam, da nisem večna, živim na polno. Ne na vso brzino, da česa ne bi zamudila, temveč z vsemi čuti, z vsemi zaznavami, s srečo in hvaležnostjo za vse obilje, ki mi ga poklanja to Življenje. Ko mojih celic ne predajajo le srečne misli in svetleča lepota življenja, se vprašam, kaj se mi dogaja. S čim se – najverjetneje po nepotrebnem – obremenjujem. Kaj mi (še) ne dovoli na polno živeti te minute, ure … Ustavim se. Ker vem, da je pomembno. Da bo svet šel naprej z enako hitrostjo, kot gre, če brzim in norim ali se umirim in poiščem saboterja, ki noče Živeti polno. Nato se vprašam, v kateri vrsti stojim, in če je napačna, se postavim v pravo. Tisto, ki ji ne vlada ego z vsemi strahovi, temveč Ljubezen s Predajo.

Življenje, ljubim te!

Hvala ti, Življenje! Da si mi podarilo čudovito deklico, mojo največjo učiteljico! Da si me rodilo v gnezdo ljubezni, v katerem se Ljubezni še vedno učim. Da si mi podarilo najboljše prijatelje tega sveta! Da je moje telo zdravo, čeprav sem se tolikokrat do njega obnašala mačehovsko! Da lahko delam točno to, kar si želim, in s tem pomagam tudi drugim! Da živim v čudovitem gnezdu mame kokoške, ki nosi ime SLOVEnija. In še za toliko stvari se ti imam zahvaliti, Življenje. Ki te ljubim!

P. s.: Svojo hvalnico obilju življenja, ko sem ga začela čutiti drugače, na poti do pravkar zapisanega, sem napisala v noči, ko se je začel pisati moj blog. Začelo se je takole.

Dodaj odgovor