Otrok moj nimam uvodna

Otrok moj, nimam! Limit prekoračen …

“Otrok moj, nimam.” Upala sem, da svojemu otroku tega nikoli ne bom rekla. Da nikoli ne bo občutil pomanjkanja, da bo živel v blagostanju. Pa sem, (pre)večkrat. Ker je limit prekoračen. Že dolgo.

Priznam, imam mnogo zadržkov ob tem pisanju. Ne bi ga rada objavila. Občutim precejšen sram, preveliko razgaljenost. A nekaj me žene, da objavim. Ker jih poznam še veliko, čeprav imata oba službe in niso zadolženi z drugim kot s stanovanjskim kreditom. Tistih, ki smo same z otrokom, nas je še veliko več. To smo ljudje, ki nismo označeni kot socialni problem, temveč hranimo državno blagajno. Veliko nas je espejev, ki nas vsak mesec skrbi, kako bomo sploh poravnali dolžnosti do države. Veliko vas še ne ve, kako boste letos peljale otroke na morje. Morda si tudi ti v podobni kaši in ti bo po branju lažje – ko izvemo, da nismo sami v enaki stiski, nam vsaj odleže:) Če si v ‘istem zosu’ kot jaz, naj ti bom v tolažbo. Če nimaš finančnih težav, pa naj te branje pomiri ob vedenju, da imamo tudi drugi probleme.

Otrok in preživetje

Šele pred dvema tednoma, ko je hčerka za skoraj tri tedne odšla na počitnice, sem se ob občutku  močnega olajšanja zavedala, kakšno breme je imeti otroka, ko nimaš dovolj denarja za normalno preživetje. Če sem sama, bom že kako. Svoje poti lahko opravljam s kolesom, ki deluje na moje mišice (kar je super, ker zraven kuri še odvečen špehec) in ne potrebujem denarja za bencin. Jedla bom tudi kaj, to me ne skrbi. Drugo ni pomembno. Ta trenutek ne, čeprav se še kako zavedam, da bo treba plačati položnice in seveda največje breme – stanovanjski kredit. Ja, šele ko je šla, sem se zavedela, kakšen pritisk je za mamo to, da se boji, ali bo zvozila čez teden, mesec. Premišljujem, koliko sem bila v zadnjih letih sploh pri stvari. Koliko sem bila prisotna, ljubeča, razumevajoča, sočutna, vzgojna. Koliko noči zaradi bednega denarja, velikokrat se mi je zdel le fiktiven (nakazilo zaznam na mobilni banki in ga takoj prenesem na položnico za elektriko, kredit, upravljalcu bloka ….), nisem spala. Ker ga ni bilo dovolj, da bi na vse položnice naredila kljukico. Ker ga ni bilo dovolj, da bi šla po prašek za perilo … Beda in strah, včasih tudi sram, ki te grabijo dan in noč, noč in dan.

Skrita skrb, ko je limit prekoračen

Na ven se po navadi sploh ne vidi. Takrat ko me strah najbolj reže v kosti, se najbolj potrudim, da ne bi kdo opazil. Senčke na veke, trojna plast maskare, rdečilo na lička in ustnice (še sreča, da pišem za revije in tovrstne pripomočke dobim v preizkus). Ker sem zadnje čase kupovala bolj malo stvari, so se oblačila za vsakdan obrabila in začela sem nositi oblačila in čevlje, ki sem jih včasih imela za na lepše. Torej sem bila največkrat urejena bolj kot takrat, ko mi je še šlo. Pač nisem želela, da se drugi ukvarjajo z mojimi problemi, da mi nenehno kdo kaj dobronamerno svetuje, sprašuje … čeprav sem se nekajkrat skoraj zrušila, ko je kdo nevede pritisnil na pravo tipko, in jokala na mestih, kjer si tega res nisem želela.

Imam avto. Telefon. Delo. Zdravje. Prijatelje.

Premišljujem, koliko ljudi doživlja podobno kot jaz. Na zunaj vse deluje, imajo službo, avto, telefon, gredo v trgovino po hrano, celo na kavo, otroka peljejo na sladoled, le eno kepico, ampak saj več tako ali tako ni zdravo … Na kartici pa minus, limit prekoračen. Najmanj enkrat na mesec klic z banke, kdaj bo poravnan mesečni strošek za kredit. Tehtanje, katere položnice je pametneje plačati … Vem, da nisem edina. Kar nekaj jih poznam. Na ven vse deluje ok. Zato velikokrat gledam okoli sebe, kje so ljudje z enakimi skrbmi, skrbno varovanimi globoko v bolečem drobovju in na bančnih računih, ker je tudi njihov limit prekoračen. Najverjetneje jih ne prepoznam, tako kot oni ne mene. Premišljujem, ali nas prepoznajo trgovci na blagajni, natakarji, ko nam prinesejo račun za kavo, ali sladoledarji, ko otroku ne dovolimo, da vzame pol-pol okusa sladoleda, ker je to pač dražje.  A vem, da nikogar več ne bom obtoževala. Vsak ima svojo zgodbo. Čeprav se zaradi tega bednega stanovanjskega kredita ne počutim svobodna, mi vseeno toliko pomeni svoboda ob zavedanju, da mi ni treba živeti niti v najemniškem stanovanju niti v zlati kletki, da preprosto vem, da je to to. Moja prava pot. Srčno upam, da jo bom prehodila le z majhnimi praskami in zmagovalno prišla do cilja. Pa vseeno se velikokrat vprašam, kaj sem naredila narobe. Se obtožujem. Razvrednotim svoje življenje, ko me spet kličejo z banke, ko dobim opomin pred izklopom elektrike ali ko premišljujem, ali naj natočim za 15 ali 20 evrov bencina, čeprav vem, da bom najpozneje pojutrišnjem spet morala dotočiti … Ko pogledam bančni izpisek. Ali štejem cente v denarnici. Pri 43 letih, ko naj bi bila na vrhuncu svoje finančne kariere! Raje ne pomislim, kako živijo brezposelni. In se obenem sprašujem, ali je res vredno. Ko bo kredit odplačan, bo hčerka mladostnica, ki je preživela otroštvo ob zaskrbljeni in preutrujeni mami, ki ji je prevečkrat rekla s cmokom v grlu: Otrok moj, ne morem.

Najprej štalca, potem kravca

Spet premišljujem, kaj le sem naredila narobe. Ko sem vzela kredit, sva bila dva. Ni bilo krize, imela sva dobri plači in vrednost švicarskega franka je padala. Vzgojena sem bila v slogu Najprej štalca, potem kravca, in ko zdaj premišljujem o tej moji štalci oz. kreditu zaradi nje, ki reže vrv globoko v moj vrat, sem še vedno prepričana, da je bolje obdržati to štalco in nekako preživeti, kot pa na stara leta z minimalno pokojnino živeti v najemniškem stanovanju, kar je tako teoretično kot praktično nemogoče. Saj bi tudi zdaj morala plačevati najemnino in ne bi bila na veliko boljšem … Menim, da bom naredila manjšo škodo, če otrok pozimi ne bo smučal, čeprav je za to nadarjen in resnično uživa v tem, kot pa da bom lastnemu otroku v finančno breme, ko bo moral ustvariti svoj dom, svojo družino. Morda se motim. Morda razmišljam narobe. Glede vsega tega so moji občutki že zamrznjeni, vem le to, da do 50. leta želim odplačati kredit. In da bom naredila vse za to, da ga bom. Čeprav bodo medtem minila leta otroštva moje hčerke in tudi moja najbolj vitalna leta. Srečna sem le, da sem nekoč sploh lahko vzela ta kredit in da živim v ‘svojem’ stanovanju, pa čeprav je zato moj limit prekoračen že tisti hip, ko dobim novo nakazilo.

Zlata kletka. Četudi železna … glavno, da ima ‘štiri stene’

Včasih premišljujem, kako živijo ženske, ki so zavoljo preživetja sebe in otrok ostale v rušilnem odnosu ali si zelo hitro po ločitvi našle nekoga, ki jim pomaga skrbeti za preživetje družine. Ne obsojam jih. Vedno bolj jih razumem. Včasih jim celo zavidam, da zmorejo živeti takšno življenje. Moja svoboda ima pač zelo visoko ceno. A ko v njihovih očeh vidim žalost ali celo zavidanje, ker one ne zmorejo ‘mojega življenja’, vem, da sem na pravi poti. Pa četudi je to obenem kruta pot kapitalizma, ki bi mi lahko s krvavimi zobmi in pogoltnim žrelom vzel, če ne bom zdržala tega pritiska, moje majhno stanovanje, za katero sem začela varčevati že v študentskih letih.

Bodi močna

Ne, nočem biti črnogleda. Delam na tem, da ostanem zdrava. Močna. Da hčerki pokažem, da se splača vztrajati. Da dam upanje ženskam, ki trpijo v nesrečnih odnosih. Misli: Ne morem, ne bo šlo, ne bom zdržala, menjam za: Kaj lahko naredim, da mi bo uspelo. Namesto da se poglabljam v to, kakšne napačne vzorce sem prinesla iz otroštva in koliko lepše je življenje drugih, se ukvarjam z mislimi, kako lahko izboljšam ta trenutek. Kaj za kakovostnejše življenje lahko naredim že danes. Drugim pa njihovo lepše življenje privoščim in srčno upam, da je res tako lepo, kot ga vidijo moje oči.

17 komentarjev

  • Spostovana Petra, ob prebiranju vasih besed mi tecejo solze zalosti…kam je zasla nasa drzava…da ljudje s prihodki ne prezivijo…vedno vec je taksnih ljudi s taksnimi in drugacnimi stiskami…pa jih vedno ne prepoznamo, na zalost… Tudi sama sem mamica dveh sonckov in vem, da ni vedno lahko uresniciti otroske zelje, ki izzarevajo iz njihovih radovednih ock…vendar se zavedam, da je cas, ki ga prezivimo z njimi, neprecenljiv, brezplacen in verjemite mi, najvec jim pomeni. Takrat so srecni in z njimi tudi mi.
    Zelim vam veliko nepozabnih trenutkov s hcerko, kjerkoli bosta.
    Lep pozdrav, Tina

    • Petra Arula 24. 7. 2017

      Spoštovana Tina,
      hvala za vaše sočutne besede. Strinjam se z vami – največ, kar lahko damo otrokom, je naš čas. Če bi jih učili, da se ljubezen da kupiti, bi naredili veliko napako in jih samo še učili potrošništva, ki pelje le v vedno več neizpolnjenih želja in vedno bolj prazno srce. Tudi jaz vam želim čim več trenutkov z vašima sončkoma, naj bodo osvetljeni in topli, kot je sonce.
      Lepo vas pozdravljam in vam želim vse dobro, Petra

  • Petra, vsaka čast da si tole objavila… Enako tudi za tisto o prekurjenosti (http://www.pisano.si/prekurjena/). Mimogrede, isto velja isto tudi za očete, vsaj nekatere.

    No, za zgornje obstaja zdravilo. Nekaj si ga odkrila že sama – ko si sploh uspela artikulirat kaj se ti dogaja. Ker večini ljudi se ne sanja, da se jim zgornje sploh dogaja 🙁

    Drugi del zdravila pa je… za ene bolj, za druge manj grenak. Odvisno od motivacije in od pripravljenosti na spremembo. Ja, vabljena na kavo ali dve, pa malo predebatirava.

    • Petra Arula 16. 7. 2017

      Aleš, hvala. Bom vesela, če mi poveš, kaj se dogaja z očeti samohranilci. Glede financ – imaš kakšen dober predlog osvoboditve? Ker stanovanja res ne bi prodajala in ostala na nuli in v najemniškem … Ko sem se iz najemniških preselila ‘na svoje’, sem namreč začutila neprecenljivo svobodo. Ne bi je menjala; vsaj nekje v življenju bi se rada počutila sigurna, ne pa, da se z otrokom vred moram v enem mesecu preseliti neznano kam …

  • Anonimno 13. 7. 2017

    Korajžen zapis, ker ni lahko govoriti o svojih težavah…, iskren. Klobuk dol! Vem, ni lahko, če je težko skozi mesec. A morda so na drugi strani tehtnice stvari, ki prevagajo, ljubezen, razumevanje, zdravje…
    Na še veliko vaših zapisov, ki vsekakor so na drugi strani tehtnice…
    Lep pozdrav, tudi Petra, le da Golobova

    • Petra Arula 13. 7. 2017

      Draga Petra,
      najlepša hvala za zapis; ja, veliko časa sem zbirala pogum za objavo, potrebovala sem celo veliko časa, da sem si sploh priznala, v kakšni kaši sem. Korajža velja, tudi za javen odziv na zapis; sama dobivam veliko odzivov zasebno; ja, ni se lahko izpostaviti, sem pa tudi teh sporočil neskončno vesela. Slovenci se namreč radi skrivamo, ko ni vse tako, kot si želimo, kot je družbeno sprejemljivo … Tako da Hvala še enkrat za vso podporo, javno, zasebno, le v mislih:) Petra

  • Anonimno 12. 7. 2017

    Petra, dviguje frekvenco, da si zaslužiš blagostanje, z razmišljanjem o pomanjkanju ne moreš nič kreirati, dobesedno znrzneš in ne vidiš izhoda. Strah pa je vsak dan večji.
    Vem kako je , tudi sama sem v zelo podobni situaciji.
    Pogumno in samozavestno naprej!

    • Petra Arula 13. 7. 2017

      Hvala za zapis, ja, dvigujva frekvenco skupaj. Za vse nas, ki si upamo, in tiste, ki si ne upajo spregovoriti. Vem, da ni dobro negodovati, temveč le dvigovati svoje vibracije, se širiti, videti onkraj … A ko ne gre, v drobovju pa te je samo vedno bolj strah, strah, strah, in tega strahu z razumom nikakor ne moreš odpraviti, ker je strah precej močnejši od razuma … In se potem začneš še obtoževati, da ne znaš … in te je sram še zaradi tega. Potem samo še misliš, kakšno nizko, pritlehno bitje si, obtožuješ se, ker ti ne uspe niti v materialnem niti v duhovnem svetu. Tako sem doživljala jaz. Zdaj le vem, da se moram imeti rada in se sprejemati, četudi ne znam tako dvigniti frekvence, da bi bile položnice plačane in da bi hčerko lahko peljala do Zadra, kjer bi bili lahko zastonj na počitnicah. A je pot predraga … Tako kot lansko leto. No, in potem si rečem, še vseeno dvigujem vibre, ker lansko leto sva na koncu počitnic vseeno pristali v Piranu. Ki se bo zgodil tudi letos. Najverjetneje že jutri:):) Jeee, je torej blagostanje, doživljam ga prav vsak dan. Tudi z vašimi odzivi. Hvala:)

  • Petra draga, jaz te poznam, saj je tvoje dete tapkalo nad mojim stropom. 🙂
    ne skrbi, dobro ti gre, in kar rabiš, zagotovo ni slaba vest, da ne daješ dovolj svojemu otroku.
    dajaj tudi sebi, in kaj se oglasi na langusovi …
    papa
    tvoja E

    • Petra Arula 13. 7. 2017

      Ljuba Eva, hvala:):)
      Bova prišli kaj, ko nama uspe prilesti do Gorenjske. Joj, prav nad tvojim stropom sem se zavedela, kaj se mi dogaja … raje ne pomislim, koliko strahov, razočaranj , sramu in drugih groznih energij se je stekalo skozi tvoj strop 🙁
      Pa si se mi vseeno oglasila z lepo, spodbudno in toplo besedo, kakršna si bila vedno. Pogrešam tvoje zeliščne šopke in Primoževo solato z drugimi zelenimi dobrotami s skrbno negovanega vrta;)
      Hvala vam še enkrat za vse, bodita dobro in se vidimo:)
      Petra

  • Anonimno 12. 7. 2017

    Draga Petra,
    ah, ta sosedova trava… Ki si je mnogi želimo. In pozabljamo, da je bolj zelena velikokrat zgolj zato, ker jo sosed bolje zaliva, jo skrbneje neguje.
    Midve pa morava zalivati vsaka svojo. Morda res ne zraste skrbno negovana angleška travica, pač pa pisan travnik žarečega regrata, drobnih marjetk in nadlepih rožic, ki jim nekateri pravijo plevel. In je tako dobro in prav in lepo.
    Petra, vse dobro ti želim. Lep pozdrav iz Radovljica,
    Nataša
    Ps.: Angleška travica je, kar se mene tiče, itak precenjena. 😉

    • Petra Arula 13. 7. 2017

      Draga Nataša,
      tako kot ti imam raje travico z marjeticami, regratom (ki ga lahko potem zamešam v smuti) … všeč so mi divje rožice, verjetno zato, ker sem taka tudi sama. Mi je pa tudi angleška travica čisto všeč, da ne bo pomote, vedno občudujem ljudi, ki so jo sposobni tako lepo negovati:)

  • Anonimno 12. 7. 2017

    <3 Uspeva ti!

  • Anonimno 11. 7. 2017

    Petra moja❤❤Nadaljuj s pisanjem.In..hvala ti za to cudovito branje ki kar zari od tvoje iskrenosti.Tega ne zmore vsak.In nic si nimad ocitati.Krasna si…cudovita zenska..cudovita mami…le zaupaj vase❤❤

Dodaj odgovor