Bočka 3a, dan 4: Nočna straža, jutranja spoznanja
3 mamice. 5 otrok. Že tako velikih, da jih ni treba ves čas gledati. Me na eni strani hiše, otroci na drugi. Počitnice v Beli krajini. In nova spoznanja.
Že samo ime te čudovite pokrajine, skozi katero se vije Kolpa, je izjemno ženstveno. Drugi večer skupnega bivanja pa Slavica, ki naju je z Matejo povabila na počitnice, reče, kako ji ugaja ta ženska družba. Ta ženska energija. Ki je tako zelo drugačna. »Čisto drugače je, kot če sta skupaj dve družini,« pristavi. »Pa ne, da je kaj bolje ali kaj slabše, ampak čisto drugače je.«
»Jaz imam pa že malo dovolj teh ženskih krogov,« se slišim reči. Ne morem verjeti, da to slišim iz svojih ust, saj mi je bilo vedno lepo v dobri ženski družbi. Takoj se hočem popraviti: »Saj ne, da ni fino biti z ženskami, ampak po šestih letih imam že velik manko tudi drugačne energije.« Moje besede mi dajo misliti. Vedno sem se dobro počutila v ženski družbi. Z mamicami in čim več otroki. Začela sem razmišljati o raznih ženskih delavnicah – kako veliko so mi pomenile, koliko so mi dale, kaj vse sem začutila na njih in kako hvaležna sem bila, da sem ženska, da so mi dani tisti posebni trenutki v izključno ženski družbi. Zdaj pa sem čutila, da tega trenutno ne potrebujem. Da imam vse te ženske esence dovolj. Videla sem, kako Slavica ob njej cveti, ker jo je že tako zelo potrebovala. Nežno, drugačno, sprejemajočo v vseh pogledih. Tančice moje biti ob njej niso več plapolale, melodija je bila premila, ritem je bil preveč predvidljiv, zdelo se mi je, da bi lahko plesala šele ob moškem mošusu.
»Ko boš v celoti odpustila očetu, boš spoznala čudovitega moškega.«
Tretji večer je prišla – ona. Pometala sem naš začasni dom, znašla se je z majhnim otrokom in čudovitimi lasmi sredi sobe in spraševala po naši gostiteljici. Bila je kot Marija. Z majhnim otrokom, povsem prizemljena, a obenem mila. Izjemno ženstvena. Odšla je iskat Slavico in ko sem končala, sem se jim pridružila. Ženskam na vrtu. Ob naši okrogli mizi. Iz nje, Densi, je vevala modrost. Milina. Ženstvenost. Takoj sem vedela, da njeno življenje ni bilo postlano z rožami. Zato je to postala sama. Naš pogovor je to potrdil. Naš ženski krog, ob naši okrogli mizi, ko je mrak začel brisati meje med griči, drevesi, polji in nami, je bil popoln. Ne vem, kaj smo se pogovarjale, a rekla mi je, da moram odpustiti očetu, da bom lahko šla naprej. »Kaj naj mu odpustim, kako, če se mi pa zdi, da sem mu vse odpustila, da sem ga sprejela takšnega, kot je,« sem premišljevala na glas in hkrati globoko v sebi vedela, da to ni res. Ampak kje – kaj – kaj je še tisto???!!! Ko je odhajala, si nisem mogla pomagati, da ne bi stekla k njenemu avtu in se ji zahvalila. Da sem jo lahko spoznala. Da je prišla v moje življenje. Nasmehnila se je in mi rekla, da bom spoznala čudovitega moškega, ko bom resnično, v celoti odpustila očetu.
»Ah, da bi bilo res,« sem si mislila in na vse skupaj pozabila, saj je bilo treba poskrbeti, da so šli otroci spat, me pa z njimi …
Večer razkritja
Zadnji večer pred razhodom je vedno nekaj posebnega, če se imaš z nekom lepo, kajne? Bilo nam je žal, da se bomo zjutraj razšle, dober tim smo bile, tri mamice s petimi otroki, ki smo jim kuhale in pekle več, kot bi bilo treba, ki smo terjale nekaj miru zase le v večerih, ko so bili trebuščki siti in vsi krožniki pomiti. Slavi je vedno več omenjala svojega moža, začela ga je pogrešati. In srajce, za katere si tako zelo želi, da bi mu jih pomagala kupiti (in o katerih je bil vsak večer pogovor, saj bi nekatere med nami z veseljem šle z možem po srajce, drugim pa je to odveč, in se nikakor nismo mogle zediniti … Čisto po žensko:). Stopim v njeno sobo, ona govori, jaz gledam. V kup novih moških srajc. »Pa saj jih ima cel kup – novih!« se čudim in ona zamahne z roko: »To so vojaške.« (P. s.: Njen mož je vojak). Vse to je vojaško,« pokaže na kup oblačil, nič kaj navdušeno.
Kaj se je zgodilo potem, se ne spomnim. Mamice, ki mislijo, da so maškare, so rekli otroci. Slavi nam je razdelila majice in nogavice. Njen sin je prinesel bojne barve in nas porisal po obrazih. Ko sem čakala na vrsto za barvanje obraza, sem pomislila na naše preobrazbe takrat, ko smo druga drugo ličile pred plesnimi nastopi. Kako preobrazbe vplivajo na nas in kako je tokrat vse drugače. Potem smo se še preoblekle – v vojaške nogavice in majice. Se smejale kot počene kastrole. Otroci so zavijali z očmi, a jim je bilo kar všeč. Mate, Slavc in Pero smo se ‘režali’ ob ‘moških pogovorih in vojaških izrazih’. V neskončnost smo vadile svoje trebušne mišice, saj smo cel večer pokale od smeha.

Kakšen večer je bil to? Vsekakor izjemno zabaven. Mislim, da smo bile v kratkih džinskah, zavihanih majicah in do konca razpotegnjenih prevelikih nogavicah še vedno ženstvene. A vseeno tako drugačne kot takrat, ko sem z drugimi puncami v garderobi svoje kavbojke zamenjala za dolga krila. Se namazala po očeh in ličkih z drugačnimi barvami. Nežno, prefinjeno. Se odela v tančice in vonj orientalskega kadila. Takrat nisem le plesala, tudi hodila sem drugače. Včeraj sem, takoj ko smo prišle v stanovanje, preoblekla majico. »Petra je že v civilu,« je v grozi ugotovila Mateja. »Kaj pa fotkanje?« se je zgrozila Slavi. Ok, seveda, se bom preoblekla,« sem bila spet tovariška za klik klik klik. V kopalnici smo si nato skupaj odstranjevale ‘moška ličila’ in se še naprej krohotale. Zaspala sem po moško – kot top.
Jutranje spoznanje
In se zelo po moje prebudila sredi noči, z zelo jasno mislijo: “Ni mi dopustil, da bi bila čisto zares ženska. Nisem smela biti to, kar sem. Morala sem imeti čisto kratke lase, ‘na fanta’, čeprav sem si želela dolgih las. Ni me smelo boleti, ker sem ‘vojak’. Vstajati sem morala na ‘Ustaj vojsku’. Nisem smela jokati, ker on tega ne prenese. Moja čustva niso bila pomembna, treba je stisniti zobe.” – Tega mu še nisem odpustila. Tega, da nisem smela čutiti. Da v resnici nisem nikoli zares postala ženska, ker je bilo sprejemljivo le drugačno obnašanje. Pa ne, da si niso želeli punčke. Zelo so si jo želeli! Vendar nekako niso znali z njo. Ne s Petro.
Žal mi je, da sem to tako globoko zakoreninila, da še danes ne znam živeti svoje ženstvenosti, pri mojih letih, po vseh ženskih krogih, v katerih sem se počutila sprejeto kot ženska, po vseh premišljevanjih, razmišljanjih, sprejemanjih sebe. Žal mi je, tako zelo mi je žal, da sem vama zamerila, da mi tega nista znala dati, moj oče in moja mami. Imela sta veliko težje otroštvo od mojega, trudila sta se, kolikor sta zmogla. Jaz sem včeraj morala obleči moška oblačila, da sem končno sprevidela. Dojela. Puščam, odpuščam, spuščam …
Da bom le že postala ženska. Da si bom to dopustila. Da se bom enkrat lahko končno predala. Temu življenju, ki mi poklanja posebne ljudi, posebne trenutke, toliko lepega! Čas je že, da neham stražiti, vdihnem v jutro novega dne, oblečem krilo, razpustim lase in bosa zaplešem po travi, z nogami brezskrbno bingljam ob obrežju in s prsti rišem po mehki gladini Kolpe ter pustim, da reka počasi odnese skrbi. Strahove. Zamere, ki so se zažrle globoko v kosti. Naj jih zmehča. Preoblikuje. Odnese v svojem počasnem toku in se poigra z njimi v divjih brzicah. Tako zelo si želim to spustiti in odpustiti!
P.s.: Vem, da vas veliko tega zapisa ne more razumeti. A tiste (morda tudi kakšen tisti, da ne bom krivična do drugega spola), ki ga čutite za svojega, vedite, niste same/-i. Sama imam očiten problem sprejeti svojo ženstvenost in z njo svojo ranljivost. Druge/-i ste ranljive/-i kje drugje. Morda zaradi zamere, ki je še niste odmerile/-i. Drugim ali sebi. Tu pa, mislim, imamo vsi še veliko dela. O tem, kako se ne morem sprejeti, sem pisala tukaj, o svoji nepopolnosti pa tukaj. In seveda tudi o mojem pogledu na ženstvenost, ki jo tako zelo iščem – tukaj🙂 No, vsaj svoja leta sprejemam z dvignjeno glavo, beri tu.:)