Zakaj nočem, da bi se karantena že končala?
Seveda je prav, da karantena ostane. Zaradi varnosti vseh nas. Ker pa tukaj pišem o sebi, še posebej zaradi varnosti mojih staršev, ki niso več rosno mladi in mladostno zdravi. Potem pa zato, ker s svoje ‘karantena liste’ nisem odkljukala še skoraj ničesar.
Danes je minilo 14 dni, odkar sem v karanteni. Ko sem izvedela, da bomo Slovenci ostali doma, se mi misel na delo od doma z otrokom, brez norenja naokoli in s končno nekaj časa zase ni zdela slaba ideja. Čeprav sem čutila kolektivni strah že cel teden globoko tudi v svojih kosteh, se mi je zdelo, da sem sama s seboj v redu. Že v petek sva se s hčerko ugnezdili, se v soboto zjutraj založili še s svežo zelenjavo in jabolki ter začeli karantensko življenje.
Naredili sva dnevni urnik, moja desetletnica si je npr. omislila vstajanje ob šestih, da bi se do sedmih lahko igrali družabne igre, jaz sem si želela dvakrat na dan osvežitve v gozdu … Hči je zatorej zapisala najin (kmalu sem videla, da zgolj idealni) urnik. Tudi sama sem imela načrte za čas karantene.
Moja ‘karantena lista’:
- Vsak dan vadba vsaj 45 minut: en dan joga, en dan pilates;
- dihalne vaje in meditacija;
- čim več sončnih vzhodov na moji gori, če se tja že navsezgodaj ne bo sprehajalo preveč ljudi;
- vsaj enkrat na dan vsaj dvourni sprehod skozi gozd, čim bolj v hrib, po ravnem pa se čas podaljša;
- povezovanje s hčerko s pogovori, skupnim delom za šolo, sprehodi, družabnimi igrami; ustvarjanjem ipd.;
- skupno kuhanje, čiščenje in pospravljanje;
- pisanje člankov za revije in spletne strani, če bo kdo potreboval lektoriranje, bom z veseljem sprejela;
- izboljševanje in dopolnjevanje svoje spletne strani;
- ureditev vseh dokumentov za s.p. in dokončanje bilance za 2019;
- izobraževanja prek spleta o stvareh, v katerih se lahko izpopolnim, in iskanja novih poslovnih možnosti;
- pisanje knjige, no, dveh knjig, dogovarjanje z ilustratorji, oblikovalci, dokončanje vsaj slikanice;
- do zadnjega predalčka počiščeno stanovanje;
- vse stvari, ki jih ne potrebujeva več, so lepo poslikane in opisane na Bolhi ali pripravljene, da jih po karanteni podarim;
- preberem čim več knjig, ki me že težko čakajo (in jaz njih);
- če bodo prodajali barvo za stene, prepleskam stanovanje.
Ok, spisek je narejen. Res je malce dolg, ampak nekako je pa uresničljiv, kajne, če bom disciplinirana. Glede dela od doma s svojo šolarko sem bila v prednosti pred večino staršev, ker že ves čas hčerinega življenja delam od doma in kot s.p. pač nimam bolnišk, počitnic … ter sem vajena kolebati med delom, otrokom in domom. Ena kljukica zame (sem si mislila).
In je prišel ponedeljek, prvi dan čisto prave karantene
Hčerki ni uspelo vstati ob šestih, no, se bova pa zvečer igrali družabne igre. Nekam čudno sem se počutila, ampak saj je jutro. In na to moje prvo jutro zapovedane karantene sem se ustrašila, da bom ostala kar v kopalnici … zgrabil me je išias. Zgrabil z vso silo, tako močno, da mi je hči morala pomagati do dnevne sobe, kjer sem legla na tla. V glavi se mi je meglilo od bolečin, nisem vedela, kako naj ležim … Hči je bila zbegana, ni se mogla osredotočiti na šolsko delo. Jaz sem požirala slino in premišljevala, kaj se mi dogaja. Zakaj me je tako strašno zabolelo v križu, da se še premikati ne morem. A vseeno sem popoldne že skuhala kosilo. In nekaj malega naredila za službo, čeprav je bilo sedeti res peklensko težko in se zaradi bolečin nisem mogla zbrati. Šli sva celo na pozni sprehod, ugotovila sem namreč, da mi pomaga prav hoja (ali pa trma, da vsega pa nikakor ne spustim iz rok in da takole me pa telo ne more prenesti okoli). Zahvaljevala sem se svojemu res visokemu bolečinskemu pragu in očetu (ki mi nikoli ni priznal, da me kaj boli), saj res nisem hotela k zdravniku, kar zame pomeni obupati. Hči me rabi. Moram delati in karanteno hočem imeti zase.
Noč strahov
Ponoči zaradi bolečin nisem spala. Trebuh je bil napet in boleč in resno sem se spraševala, kaj je narobe z menoj. Tako zelo mi je bilo žal, da si prej, ko je bilo možno, nisem nikoli vzela časa za obisk zdravnikov, niti ko me je kaj bolelo. Zdaj pa je obisk zdravnikov dovoljen le za najnujnejše primere. Je pri meni nujno? Kdo bo naredil vse stvari, kdo bo s hčerko, kako bom plačala stanovanjski kredit?! Noč je bila dolga, prepredena s strahovi in hudimi bolečinami. Bala sem se protibolečinske injekcije, saj mi je prijateljica po telefonu omenila, da nekaterih protibolečinskih tablet zdaj, ko je korona, ne smemo jemati. Strah me je bilo, zelo.
K sreči se je po dolgih urah dan le prebudil, hčerka se je lotila šolskih obveznosti, jaz pa sem klicala prijateljico (tisočkrat ti hvala, Gabriella), ki mi je pomagala čez vzroke mojih bolečin. O njih sem premišljevala že ponoči. In zjutraj. In še nekaj dni zatem. Vedno se sprašujem, česa me neprijetne, boleče, zoprne življenjske preizkušnje hočejo naučiti. In sem si priznala: tudi jaz se bojim koronavirusa. Močno se bojim za starše – oba sta hujša pljučna bolnika in oba sta že stara. Če bi šel en, bi najverjetneje šel tudi drugi … Kaj bi brez njiju? Kaj bi moja hči brez njiju, že tako so premalo skupaj? Bi s hčerko ostali čisto sami?!!! In kaj, če bi bil virus usoden še za koga, veliko mlajšega iz družine? Ter nenazadnje – kaj če odnese mene, mamo samohranilko – ki imam povsem porušen imunski sistem – kako bo hčerka brez mene, kje bo, kako bo, se bo njen oče zmogel kakorkoli znajti? Ni čudno, da me je tako zakrčilo in me priklenilo na posteljo. V vseh bolečinah pa sem si morala priznati še nekaj: tako zelo sem si želela spočiti med prisilno karanteno! Tako zelo sem si želela biti le s hčerko, ji stati ob strani pri šolskem delu ter imeti nekaj časa zase. Takrat sem si priznala, da zavidam vsem, ki imajo dovolj časa, da se posvetijo svoji družini, stojijo ob strani šoloobveznim otrokom, imajo nekaj več časa zase ter so finančno preskrbljeni.
Napačno sporočilo?
Noro sem potrebovala počitek, je že res, ampak ne takole, prosim, telo moje – aktivni počitek, med katerim se počutim kot superjunakinja, prosim! Pa smo še pri tretjem spoznanju – moja inštruktorica Pilatesa, Tanja Želj, me je zadnje čase nežno opozarjala, da se morda preveč ženem. Da bi bilo dobro, da bolj prisluhnem telesu. Jaz pa sem bila tako navdušena nad svojimi novimi močmi, da sem na Šmarno goro le še brzela, se maksimalno trudila na pilatesu in od sebe zahtevala še in še in še. In si mislila, da je zdaj karantena najprimernejša za uresničitev ciljev. Vse se da, če se hoče (hočem verjeti).
Ko sem si priznala vse svoje strahove, želje in pretenciozne načrte glede svojega telesa, je bolečina počasi začela popuščati. S težavo, a vsaj šlo je, sem proti koncu tedna dokončala članke in prižgala pečico, da je zadišalo po celem stanovanju, hči pa je že v nedeljo zvečer želela ponovitev in jo tudi dobila, saj sem bila tako vesela, da se ‘najina’ različica karantene končno začenja.
Udarec v glavo
In je prišel drugi ponedeljek karantene. Z njim pa novi udarec: »Ne bomo izdali revij, ker ni oglasov in je večina prodajnih mest zaprta. Prekinjamo pogodbe za dva meseca. Res upamo, da bomo potem nadaljevali.« Medtem ko mi je urednica govorila, je noga spet trdela, od trtice do gležnja. Nisem mogla dojeti. Vodenje Jogic je odpadlo že na začetku meseca, zdaj pa ostajam brez vsega?! Država nam s.p.-jem takrat še ni kazala naklonjenosti glede pomoči, odločati sem se morala hitro … S Tajo sva sami, moj stanovanjski kredit je ubijalsko visok, tudi življenjski stroški niso mačji kašelj! Skoraj cel dan sem porabila le za to, da sem si prebrala vse, kar so takrat država in predlagatelji nameravali z nami, malimi s.p.-jčki.
Edini logični in odgovorni odziv takrat je bil: Zapreti bom morala podjetje, če se kar koli na državni ravni ne spremeni. Delam hitro, a preudarno. Iščem podatke, kaj vse moram narediti. Ne povem staršem in sestri, da jih ne bi še bolj skrbelo. Hči vse čuti in je čisto v paniki, delo za šolo je prekinjeno. Ne more delati, ne more se zbrati, vem, in se počutim še bolj krivo. Brskam po spletu, kaj, zakaj, kako … Še vedno težko sedim … Morala bi delati in služiti, zdaj pa bom dva ali več dni porabila za zapiranje s.p.-ja … Kako bom delala naprej? Od česa bova živeli in kdaj ter kako bom plačala stanovanjski kredit?!
Kaj pomeni kriza za medije, že vem. Ne morem računati na delo čez dva meseca, sploh pa ne dostojno plačano. Poletje je moja mrtva sezona. Takrat tudi Jogic ni, odvisna sem le od pisanja in morebitnega priložnostnega lektoriranja. V meni je groza. Krivda do hčerke, ker nisem z njo, ker ne dela za šolo, ker jo je strah, ko me gleda, ker sploh ne vem, kaj naj naredim … Diham.
Pišem urednici z druge založbe, za katero sem letos začela pisati po en članek na ‘njen’ mesečnik o vzgoji. Odobri mi tri članke. Hvala, hvala, hvala. Najdem novo moč. Na podjetju, za katero sem delala 19 let, pokažejo razumevanje. Urednice mi druga za drugo pišejo pisma, iz katerih vejejo spoštovanje, žalost in upanje za sodelovanje v prihodnje. Hvala vam, vsem, ki ste me klicale in mi pisale, čeprav vam ne bi bilo treba in tega sploh nisem pričakovala. Ne veste, koliko mi je pomenilo in kako mi še danes greje(te) srce <3.
Nova moč
Začutila sem novo moč. Bom, seveda bom, kot sem še vedno. Zmagala. Zase, za hčer. Ne vem še, kako naju bom preživela, v mojem poklicu kriza ne pomeni niti dva meseca niti pol leta, ampak veliko več, a se bom potrudila, da bom poslušala sebe in hkrati naredila vse, kar bom zmogla, da mi uspe obdržati to stanovanje. Samo še tri leta kredita, si pravim, mora mi uspeti! In moram ostati zdrava. Zato sem tu. To je moje poslanstvo – nikoli obupati in pokazati svetu, predvsem pa vsem, ki so na podobnem kot jaz, da se da.
In prav zato želim odkljukati čim več stvari z moje ‘karantena liste’. Ker jih do zdaj še nisem, sem vesela, da se naša izolacija nadaljuje. Tako imam priložnost, da uresničim svoje načrte. Z veliko organizacije in že skoraj zdravim križem mi bo uspelo:)
Obljubim, da bom tudi čim bolj nežna in prizanesljiva do sebe. Samo korona me ne sme doleteti, in želim si, da ne zagrize tudi v vas. Absolutno pa ji ne dovolim, da bi se dotaknila mojih in vaših staršev. Ker – čeprav so stari – kaj bi brez njih? Slovenska ljudska pripoved Pšenica, najlepši cvet, točno pove, zakaj jih potrebujemo. In kako jih šele potrebujejo njihovi vnuki, četudi so od njih zdaj odtujeni. Upam, no, upam, da bodo vseeno kmalu spet skupaj.
P. s.: K sreči se je država le premislila in bo pomagala tudi nam, samostojnim podjetnikom, torej mi podjetja le ne bo treba zapreti:)
P. p. s.: Ko sem danes kupovala hrano, sem na eni od polic presenečena zagledala barvo za stene v kuhinji. Še ena kljukica bo 🙂
P. p. p.s.: Moram si priznati, da nisem superjunakinja in če mi po 14 dneh ni niti en dan uspelo odkljukati vsega z moje korona liste, mi tudi vnaprej verjetno ne bo. Morda pa je le čas, da si nežno priznam, da sem v redu, tudi če mi ne uspe vse v okvirih, ki si jih zastavim sama. Četudi gledam druge in se mi zdi, da zmorejo veliko več od mene. Verjetno pa je prav čas korone tisti čas, ki mi je podarjen zato, da se dokončno sprejmem z vsemi svojimi nemočmi. In na koncu zmagam tam, kjer je res pomembno: ostanem zdrava, s hčerko še bolj utrdiva vezi in obdrživa stanovanje. Morda pa je to čisto dovolj za eno mamico.