Ljuba mamica! Vem, da se velikokrat počutiš sama. Vem, da se ti prevečkrat zgodi, da meniš, da si za vse samo ti. Že samo vloga mame je tako zahtevna, da včasih mislimo, da je preprosto ne bomo zdržale. Potem pa smo še gospodinje, upravljalke z denarjem, ki ga seveda najprej moramo zaslužiti, torej smo tudi sodelavke, podrejene, nadrejene, pa hčerke, sestre, prijateljice, žene (četudi le bivše; kar je po navadi še bolj zapleteno), ljubice, tete, sosede …
Pa vseeno se včasih počutiš tako sama. Čisto sama. Vem. Zato sem tu. Da s teboj delim misli. Da te spodbudim. Ti potožim. Te objamem. Se razgalim, da boš videla, da se ne dogaja samo tebi … Vedno bom vesela tvojega pisma. Odgovora, mnenja, stališča. Ker nismo same, ker si lahko pomagamo. Ko bo namreč nam srce bilo v ritmu radosti, bodo srečnejši tudi naši otroci (Si otrok želi česa bolj močno, kot zgolj tega, da je mama srečna?), nam bo bolje šlo v službi, saj ne bomo tako obremenjene, obenem bo z nami tudi prijetneje delati, s starši bomo imele pristnejše in lepše odnose, zdi se, kot da bo tudi za druge sorodnike in prijatelje ostalo več časa. Odnos s partnerjem bo bolj ljubeč (pa četudi le z bivšim, s katerim se morata nenehno usklajevati glede otrok in je zato ta odnos še kako bistven za tvojo razkosano družino), skratka, ko boš srečnejša, bo po tebi ‘plavalo’ več hormonov sreče, tvoja drža bo lahkotnejša, iskrice v očeh bodo svetile v svet in nasmeh bo privabljal druge nasmehe. Nasmeh pa je nalezljiva zadeva. Zato …. jaaaa, pozabimo na rek Ženska ženski volk, temveč se kolegialnosti učimo od moških. So odlični in privlačni učitelji, kajne? 🙂