Prekurjena. Ko me je ustavila izgorelost.

Že skoraj dva tedna sem sama, brez hčerke. In čaka me še en teden ‘svobode’. Do zdaj sem vsak prvi teden ‘počitnic’ čutila popolno praznino, velik manko otroka, za katerega skrbim 24/7, ga ljubim z vsem srcem, mu dajem vse, kar imam, in še več … Dolgo časa sem mislila, da sem čudna. Potem sem izvedela, da nisem edina. Da veliko mamic občuti veliko bolečino vsakič, ko otrok odide k očku, dedkom in babicam … Ne zato, ker bi se bale, da bo pri očku kaj narobe. Ampak preprosto, ker tako močno živijo za otroka in so na svetu samo zanj, da takrat, ko gre, občutijo, kot bi šel del njih samih. Letos je bilo drugače. Občutila sem strašansko svobodo, radost in mir. Hvaležna sem za njih in upam, da so rezultat dela na sebi.

Kaj pa kopalke?!

Ko mi je sestra, ki je hčerko vzela za en teden s seboj na morje, poleg svojih treh otrok (hvala, ljuba sestrica, neskončno si osrečila mojo hčerko in ne veš, kako neznansko sem ti hvaležna), poleg slikice moje hčerke v nepoznanih kopalkah in plavutkah napisala tekst, da se slednje lepo prilegajo kopalkam, sem pač mislila, da so si deklice malo zamenjale oblačila. Šele ob drugem SMS-u, da bi ji za na morje res lahko zapakirala tudi kopalke, me je butnilo po glavi. Otroka sem na morje poslala brez kopalk! Zapakirala sem čisto vse (hm, upam), na kopalke pa nisem niti pomislila! Kaj je narobe z mano? Kako sem lahko taka mati?!!! Prevzeli so me močni občutki krivde, obtoževala sem se in si mislila le slabo o sebi.

Čez teden in pol

Ljudje so me začeli spraševati, ali sem utrujena. Zadnjič sem komaj prilezla na bližnji hrib. Po tednu in pol z manj skrbmi sem občutno začela pešati. Kaj vse sem si zastavila, da bom poleg službe naredila v času, ko hčerke ne bo! A ne gre. Kot še nikoli doslej, ko sem jo spustila iz gnezda. Adrenalin, ki me je držal pokonci vse leto, je očitno začel popuščati. Postajam jaz brez adrenalinske doze, utrujena ruševina, ki še vedno nisem pospravila in uredila stanovanja, prebelila sten, spisala vseh člankov za revije, se še nisem videla z vsemi prijatelji, nisem meditirala, nisem telovadila in si kuhala, nisem prebrala niti ene knjige, prodala na Bolhi stvari, ki jih ne potrebujem več, računovodkinji pripravila vseh papirjev …

Bodi nežna s seboj

»Bodi nežna s seboj,« mi velikokrat rečejo prijateljice in ljudje, ki mi želijo dobro. »Si edino, kar zares imaš.« Ko zdaj berem zgornje vrstice, se zavedam, da sem si preprosto zadala preveč. Da sem v redu. Da je ok, da sem upočasnila in pustila, da se ne peljem 150 km/h in ne delujem več na adrenalinu. Že dolgo se bojim izgorelosti in res ne želim, da bi me kdaj ujela. Zato si ta trenutek obljubljam, da bom nežna. Moja ljuba coachinja Tina mi je pokazala čudovito tabelico, ki mi lahko pomaga upravljati čas. Čisto preprosta je, preizkusila jo bom in delim jo z vsemi, ki jim lahko pomaga:

 

                                            NUJNO                                   NENUJNO

POMEMBNO                –                                                  –

                                            –                                                  –

                                            –                                                  –

                                            –                                                  –

NEPOMEMBNO         –                                                   –

                                            –                                                   –

                                            –                                                   –

                                            –                                                   –

In zdaj – zdaj bom preprosto (do)pustila, da sem utrujena. Svojega telesa ne bom gnala do onemoglosti. Naredila bom toliko, kolikor bo šlo, pa četudi ne toliko, kolikor si želim ali kolikor mislim, da bi morala – le zavoljo ljubega kruhka ali morda občutka, da sem dobra gospodinja.

Dobra mati

Zato, da bom čez en teden, ko se vrne moj ljubi sonček, lahko dobra mati. Da se bom imela moč z njo smejati, da jo bom imela moč vzgajati, da se bom lahko domislila konstruktivnih rešitev, ko ne bo hotela sodelovati, da se bom imela moč z njo podati na hrib, da bom lahko resnično poslušala vse njene neskončne besede, ki se zlivajo v otroške stavke, da jo bom lahko česa novega naučila. Tudi tega, da je treba najprej poskrbeti zase. Ni čudno, da se učiteljica v šoli pritožuje, da deklica najprej poskrbi za vse druge, potem pa ji zmanjka časa, da bi dokončala še svoje naloge … Je samo dobra učenka – kopija svoje mame. In zdaj mora mama postati učenka novega sistema, da bo lahko dobra učiteljica … Oh, kako zahtevno je biti mama. Še dobro, da je tudi zelo zelo zelo lepo. In hvala našim otročkom, da so ves čas naše ogledalo, saj nam omogočajo nenehno rast. Tudi k sebi, vase, v vsem tistem hrupu, ki ga še dodajajo v naš vsakdanjik, nas prav oni učijo, kako pomembno je, da smo do sebe nežne. Zbrane. Ljubeče. Ker si želimo, da bodo taki tudi oni.

Izgorele mame

Drage mame in vse druge dame, za izgorelostjo (ang. burnout) trpi vedno več žensk po 40. letu. Številke so zaskrbljujoče, znaki bolezni pa pretresljivi; zato se potrudimo, nehajmo si že nalagati, kaj vse MORAMO in MORAMO in MORAMO, temveč si dopustimo biti ženske. Krhke, mile, prizanesljive in močne v svoji intuiciji, odločitvah.

Tisti, ki jih je izgorelost močneje prizadela, niti s postelje ne morejo vstati!!! Zdravniki po navadi predpišejo antidepresive (znaki izgorelosti so podobni depresiji, prepričana pa sem, da v stanju nemoči ženska prej ali slej resnično postane depresivna). Ne znam si predstavljati, da mi telo toliko odpove, da ne morem več skrbeti za otroka, opravljati dela za svoj posel, da celo za svoje osnovne potrebe, kot je higiena, ne morem poskrbeti! Da se moje telo počuti povsem onemoglo, da me namesto čustev ljubezni, sprejemanja in neobsojanja nadvladujeta jeza in nemoč, ali, kot piše v Wikipediji: Izgorelost ima negativen vpliv na zdravje, kar se kaže tudi pri telesnih posledicah. Pri izgorelem posamezniku lahko pride do oslabljenega imunskega sistema, zmanjšane odpornosti, kardiovaskularnih težav, visokega krvnega tlaka, trebušnih težav, kronične utrujenosti, telesne izčrpanosti, upada energije, psihičnih motenj in psihosomatskih motenj. Med čustvene posledice izgorelosti uvrščamo občutki tesnobe, napetosti, depresije, pesimizem, pomanjkanje volje za delo, otopelost. Posamezniki so razdražljivi, upade jim smisel za humor, upade frustracijski prag, hitro menjajo razpoloženje, so brezosebni v medosebnih odnosih, žaljivi in kažejo nezanimanje za druge. Socialni in družinski odnosi izgorelih posameznikov se poslabšajo, kajti poleg čustvene oddaljitve od dela se čustveno oddaljijo tudi od prijateljev in širšega družabnega okolja ter postanejo nezaupljivi in kritični do organizacije in sodelavcev. Eden izmed vedenjskih posledic je nizka produktivnost. Zaposleni posvečajo delu vedno manj časa in opuščajo prostočasne aktivnosti, v katerih so prej uživali. Izogibajo se stikom z ljudmi, so razdražljivi ali apatični. Za izgorele posameznike je značilna tudi zloraba alkohola, drog in samodestruktivnih vedenj, tudi samomor. Kognitivne posledice izgorelosti lahko sovpadajo s pojmom simptom izgorelosti. Mednje spadajo slabša koncentracija, spomin, slabše kritično presojanje, rigidno mišljenje, pomanjkanje samokritičnosti in uvida v probleme, s katerimi se sooča na delovnem mestu. Organizacija občuti izgorelost posameznika na več področjih dela in sicer je za zaposlenega značilna povečana fluktuacija, odsotnost z dela, več zdravstvenih težav, manjša produktivnost in slabša kvaliteta izdelkov, negativen vpliv na sodelavce , npr. konfliktnost, neformalne interakcije, ter rast števila nesreč na delovnem mestu zaradi pomanjkanja zbranosti in pozornosti.

 

6 komentarjev

  • Vsaj 20x sem prebrala ta clanek. Mojca,katera pa je ta zdravilka,ker sem se prepoznala v tvojem komentarju. Hvala in objem. ANA

  • Draga Petra,
    spomnim se trenutka, ko sem zjutraj vstala, se začela tresti in nisem vedela, koliko časa bom sploh še zdržala. Ali bom sploh lahko poskrbela za svoja dva otroka? To je bilo nekaj let po razvezi, ko sem imela prvega “novega” partnerja in je šlo vse narobe. Vedela sem, da sem čisto na tleh in se kar naenkrat zavedala, da je vzrok za vse samo v meni. Takrat mi je bila poslana pomoč zdravilke, ki me je zdravila na vseh nivojih. Pravzaprav mi je kazala pot, jaz pa sem intenzivno delala. Po pol leta je rekla, da sem prišla iz minusa do točke nič. Da bi se lahko zgodilo, da sploh ne bi preživela. Takrat sem se precej zresnila. Ob tej izkušnji in delu na sebi pa sem se začela odpirati….
    K sreči je vedno vse prav, tako kot je. 🙂 Če vzamemo resno takšna opozorila, nam pomagajo, da v svojem življenju napredujemo. Torej so hkrati tudi darilo.
    Objemam te, Mojca

  • Anonimno 10. 7. 2017

    Res je,draga Petra.Hvala.Z veseljem spremljam tvoj blog in komaj cakam novega zapisa.Bodi lepo..pazi nase.lp.Olga.

  • Petra Arula 9. 7. 2017

    Draga Olga, upam, da lahko komu pomagam – videti sebe – in obenem vedeti, da ni edini/-a. Včasih pomaga in nas dvigne že to:)

  • Petra moja zlataKako lepo branje…in pouvno.Hvala ti zs to.lp.Olga.

Dodaj odgovor