Odšel je lepega majskega dne. Moj oče. Danes, ko sem se peljala na pokopališče, nisem mogla verjeti, da grem tokrat, na dan mrtvih, na grob prižgat svečko njemu. Atiju. Dan mrtvih in ati. Na pokopališču, za vedno. Stiskalo me je. Stala sem tam in stala, zdelo se mi je, da bi bila lahko tam cel dan. Računala sem, da je odšel le štiri leta za svojo mamo. Le štiri leta! Misli je bilo veliko. Morda preveč za tisti posvečeni dan. O smrti intenzivno razmišljam leto in pol. Od tega zelo drugače pet mesecev in nekaj dni, odkar je odšel. Za revijo Zarja Jana (spodaj) sem zapisala svoja občutja. Ker se mi zdi pomembno. Govoriti o njej. O smrti, ki je lahko zelo drugačna od tega, kar nam predstavljajo (vsaj jaz sem jo doživela čisto drugače). O težki bolezni. In o umiranju doma. To so seveda samo moji občutki. Želim si, da bi poznala tudi tvoje občutke ob smrti ljubljene osebe. Želim si, da bi o smrti govorili več. In da bi se je nehali bati. Želim si tudi, da bi pomagali tistim, ki so v stiski. Z varstvom otrok, s toplo juhico, objemom ali prijazno besedo. Zdaj vem, da smo Ljudje tudi zato. Da so skupnosti pomembne, še kako pomembne.

Članek, objavljen v reviji Zarja Jana 26. 10. 2021:

Nisem vedela, kako zelo se bojim smrti

Nisem vedela, da se je bojim. Smrti. Vsekakor ni bila moja priljubljena tema pogovorov ob kavi, vendar zame ni bila nikoli tabu. O njej sem delala intervjuje, o njej sem govorila kot o neizogibnem delu življenja. A o njej so govorili in pisali moji možgani. Ker so vedeli, da smrt je. Da se ji ne morem izogniti – ne pri tistih, ki bodo odšli pred mano, ne pri sebi. Bil je goli razum, okleščen vsega. Spoliran in razkužen. Razkužen vseh čustev. Da sem ob njej zmogla živeti.

In zdaj bom brutalno iskrena.

Čeprav se nisva velikokrat srečali, smrt in jaz, se mi je zdela umazana. Po pogrebih sem oblačila večkrat oprala in zgodilo se je, da jih vseeno nisem več mogla obleči. Ko je kdo omenil smrt in pogreb, bi najraje zatisnila ušesa in ušla. Ne, nisem hotela blizu. Težko sem se dotikala žalujočih, četudi sem jih sočutno objela. Kot da bi se lahko od njih nalezla … Na dan pogreba, ki sem se ga udeležila, in morda še kakšnega čez, sem bila vedno kot kupček … hm, gomile?

In potem je zbolel moj oče

Prvi srčni napad. In drugi. In rak. In možganska kap. Ter moje tresoče se roke, ko so držale telefon z novico. Moje telo, ki se je od strahu še pol dneva treslo od mraza, četudi je bilo poletje. Vsakič, ko je prišla slaba novica do mene, sem bila čisto iz sebe. Ker sem se bala, da bo umrl. Svoje strahove sem želela brzdati, racionalizirati očetovo bolezen, morebitno bližajočo se smrt, a bilo je težko, presneto težko. Minilo je skoraj leto po prvem napadu. Minilo je veliko dni strahov in veliko dni, ko smo upali, da mu bo uspelo. Ko me je poklicala mama in mi povedala, da se je domov najavila paliativna zdravnica.

Ko pozvoni paliativna zdravnica

Stiskalo me je v želodcu. Stiskalo me je povsod. Izhoda, upanja, torej ni več … Povedala nam je, da bo oče umrl. Nežno, a odločno je povedala. Izvidi so bili preslabi, da bi preživel še en teden. Ukinila je vsa zdravila ter rekla, da bo odšel mirno. To me je vsaj malo pomirilo. Odšel bo mirno … Mama je potrebovala našo pomoč, oče je ves čas izgubljal zavest, in dežurali smo ob njem noč in dan, mama in sestra, mama in stric, mama in jaz … Bilo je naporno, ni nam bilo mar. Smrti sem se bala vedno manj. Tokrat sem se bala, da bo umrl na mrzlih ploščicah v kopalnici, želela sem si, da bi umrl na mehkem … Moji strahovi in skrbi so bili drugačni. Morda absurdni, a strah pred smrtjo je izginjal, želela sem mu le še lepo smrt …

In je spet shodil

Po dobrem tednu se je mojemu očetu stanje tako izboljšalo, da smo voziček postavili v kot. Še je bil med nami, spet smo se pogovarjali. Agonije so se razblinile, raztrgana vprašanja o bitjih in krajih, v katera je potoval, ko je k nam hodila paliativna zdravnica, so počasi odšla. Spet smo upali. A ker ni več jemal zdravil, je življenje postajalo težko na drug način. Smrt se je nepreklicno približevala. Vedno manj sem se je bala, a ne bom zanikala, da me je bilo strah, kako bo tisti trenutek … Celo oče nam je ob neki priložnosti, ko je bil že zelo slab, rekel, da mu je žal, da takrat ni odšel, ter dodal: »Dogodek bi bil za vami.« Dogodek, mi je odmevalo v glavi. Zgodil se je skoraj tri mesece po tem, ko je pri nas prvič pozvonila paliativa zdravnica.

Dogodek – smrt.

Negiben je ležal na postelji. Za vedno je zaspal ob mami, medtem ko ga je božala. Ponoči je odšel. S sestro naju je poklicala šele zjutraj. V srcu me je stiskalo, a ko sem prišla do njega, ki je negibno ležal na postelji, sem ga lahko le božala. Občutila sem ljubezen vseh ljubezni, hvaležnost vseh hvaležnosti. Da je bil moj oče in jaz njegova hči. Da je umrl doma, kot si je želel. Da je umrl na najlepši možni način, kot je lahko. Veliko hvaležnost sem čutila in smrt je postala drugačna.

Smrt se je pozlatila

Ko premišljujem o vseh občutkih tistih majskih dni, so odeti v zlato. In tako veličastno in izjemno, da tega nisem mogla primerjati z ničimer. Še najbolj z rojstvom. Vendar je smrt drugačna. Močnejša. Gostejša. Izvablja drugačna čustva. In tukaj – tukaj sem se počutila izgubljena. Mislila sem, da bom občutila neznansko žalost in praznino, o katerih sem tolikokrat slišala, o katerih sem brala in ki sem se ju tako zelo bala. Pa je bilo nekaj drugega, na kar nisem bila pripravljena. Bila je nekakšna svečanost. Bilo je konec bitja ur, čas tudi za nas naenkrat ni obstajal (no, pa sem našla vsaj en stereotip).

Bila je tista gosta zlata, ki nas je ovijala in tudi nas vsake toliko povzdignila nad zemljo, vsaj jaz sem tako čutila. Ne govorim o radosti, veselju, zadetosti, govorim o občutkih, ki so bili zame tako nenavadni in na katere resnično nisem bila pripravljena. In občutkov je bilo toliko, da sem jih komajda dojemala. Zdelo se mi je, ves čas pred pogrebom in vsaj še teden dni po njem, kot da nisem povsem na zemlji. Bilo je drugače od vsega, kar sem dotlej doživela. Včasih sem si rekla: »Ampak saj si odšel ti, oče, zakaj tudi mene vleče navzgor?« Izjemno intenzivni občutki so bili in naj ponovim: nikakor niso bili slabi, bili so le drugačni. Posebni. In nikakor se jim nisem hotela odpovedati, saj sem od nekdaj vedela, da je smrt ena največjih iniciacij in da se zdaj dogajajo stvari, ki jih pač še ne morem doumeti. In sem jih le živela. Vse mi je bilo lepo. Lepo mi je bilo življenje. Lepa mi je bila smrt. Lep mi je bil pogreb. Lepa so mi bila očetova oblačila, ki sva jih z mamo pospravljali v škatle. Lepi so mi bili trenutki, ko sem pomislila nanj. Lepih je bilo nešteto znakov, za katere smo menili, da jih oče pošilja nam.

Se torej smrti ne bojim več?

Danes je minilo točno pet mesecev, odkar smo pokopali očeta. Obleke, ki sem jih nosila na pogrebu, nosim s spominom nanj. Ni mi jih težko nositi in ne bi jih hotela zavreči. Spomin na pogreb mi prikliče milino v srce, saj smo se od njega poslovili tako, kot bi mu bilo všeč. Pogrešam ga neštetokrat in včasih čutim praznino, včasih sem žalostna. A smrti se ne bojim več. Preveč veličastna je, da bi tekla stran od nje. Tudi veselim se je ne, ker zdaj vem, da za seboj pusti vse. Vse papirnate robčke, vse zapiske, vsa zdravila, vse obleke … Materialno pusti vse, razen živega telesa. Z očetom se lahko pogovarjam v svojih mislih, a fizično ga ni več tu. Ne, ne veselim se je. A vem, da se njenega prihoda ne bom več bala.