Nisem ženska, ki ne mara nakupovanja (čeprav čas raje kot po trgovinah zapravim za dihanje svežega zraka v naravi ali za kavo s prijateljico). Ki ne bi dala nič nase (ok, morda se vseeno premalo trudim za svojo podobo) in tudi ki bi ji bilo vseeno, kaj je oblekla. Zelo dobro se počutim, ko sem lepo oblečena. Super fino je tudi, ko mojo kožo poboža kaj novega, mehkega, drugačnega … Pa vendar – ne maram prenatlačenih omar. Ne znam si predstavljati, da bi vsako sezono morala zamenjati svojo garderobo. Da bi v trgovinah zapravljala svoj dragoceni čas. Nikakor pa ne maram misli na to, koliko vode so porabili za novo majčko (2700 litrov!), za ene kavbojke (8000 litrov, obenem pa modno obdelani džins terja visoko obremenitev pljuč delavcev) in ene čevlje (če ne kupim ‘plastičnih’, pa poleg vsega za njih pogine še vsaj ena žival)!

Ker mi ni vseeno …

Kako vemo, katera barva bo prihodnje leto kraljevala po mestnih ulicah? To bo barva ‘letošnjih’ rek na Kitajskem, v Kambodži, Bangladešu, Indiji, Vietnamu, Braziliji in še kje drugje. Ne maram misliti na to, koliko rib in drugega rečnega in obrečnega življenja umira za to, da bom na vsaki insta fotki drugače oblečena in da na noben dogodek ne bom prišla v istem oblačilu. Ne maram misliti na to, da so za mojo majčko delali otroci (nočem, da desetletnik v Bangladešu, namesto da bi hodil v šolo, šiva poceni majico zame in da je tepen, če je prepočasen ali če se zmoti), ali pa njihove mame v tako rekoč suženjskih razmerah, ki jim nevarne kemikalije, ki jih uporablja tekstilna industrija, uničujejo življenja. Ne le, da so otroci tepeni, ker so prepočasni ali ker od izčrpanosti padajo v nezavest (po poročilih  Inštituta za delo in človekove pravice); ko je aprila 2013 v tovarni oblačil v Bangladešu zaradi nezakonite in malomarne gradnje tovarne umrlo več kot tisoč delavcev, večinoma so bile delavke, ranjenih pa je bilo dvakrat več, jim vodje tovarne niso hoteli izplačati niti odškodnine, direktor je pobegnil! Razumljivo – že tako je bila uničena tovarna, ostali so brez hitrih delavcev, zdaj naj pa plačujejo še odškodnino – kako naj potem prikažejo visoke dobičke svojim delničarjem??!! Ja, grozno je sploh pomisliti na to, da je premnogim denar še vedno pomembnejši od življenj!

Ne, ni mi vseeno. Prav vseeno pa mi je, če se večkrat pojavim v istem oblačilu – s tem kažem le to, da mi je mar za našo Zemljo in za vse, ki sobivamo na njej.

Kje in kaj kupujem?

Če se le da, ekološki bombaž. Ljubim (ekološki) bombaž, čeprav ni glamurozen. Seveda bi z veseljem kupovala izključno trajnostno modo, a žal mi proračun tega ne dovoljuje. Tudi jaz kupujem v poceni trgovinah, a vendarle so to trgovine, ki dajo nekaj tudi na ekologijo. Nosim tudi oblačila, ki se jih je naveličala moja prijateljica, zame pa so kot nova. Že dolgih 20 let si s prijateljicami menjamo oblačila – ena se jih naveliča, so ji pretesna ali je zamenjala stil, drugi so kot ulita na dušo in telo … Tako kot vsa oblačila naših otrok tudi tista, ki jih nosimo me, krožijo. Če nobeni niso več všeč, jih vsa skupaj zapakiramo in damo komu, ki jih odpelje ljudem, ki so jih veseli. Sodelavka mi je enkrat rekla: Petra, ti si carica! Oblekla si celo rodno vas mojih staršev! Če to ni dober občutek:) Močno odslužene majice, hlačke, nogavice, pa brisače in rjuhe porabim za brisanje tal in oken, vse porabim do zadnjega:) Včasih, še preden sem poznala koga, ki je bil vesel, da bo v Bosni lahko oblekel pol vasi, sem dotrajana oblačila nosila v zabojnike Humane. A odkar sem izvedela, da ta oblačila vozijo v Nemčijo, kjer jih prodajajo (in morda kakšno po dolgih kilometrih spet pristane v kateri od naših trgovin iz druge roke), tega ne počnem več. Ker ni humano in ni ekološko. Ne gre v dobre namene, temveč nekateri od tega dobro služijo (in s prevažanjem oblačil v Nemčijo, nato pa spet nazaj po trgovinah po Evropi, onesnažujejo zrak). Če ni nikogar, ki bi prevzel vrečko ponošenih otroških oblačil, jih včasih nesem v trgovino, ki jih reciklira, jaz pa dobim popust pri naslednjem nakupu, ali pa kuponček predam prijateljici.

V katerih trgovinah se ne bomo srečali?

V trgovinih, iz katerih mi že vnaprej smrdi po kemikalijah (pa to ni trgovina z barvami in laki, temveč s tekstilom). Ne predstavljam si, da bi dala njihove izdelke, prepojene s sredstvi za ohranjanje barve, obstojnosti oblačil (za koliko pranj?), strupi proti zajedavcem in drugim smradom nase. Ko mi je bioresonančna terapevtka govorila o tem, s kakšnimi izpuščaji se hodijo k njej zdravit mlada dekleta po nakupovanjih v poceni trgovinah, mi je postalo slabo. Na bruhanje pa mi je šlo zadnjič, ko sem izvedela, da se nekatere velike trgovine, ki na veliko oglašujejo modo po dostopnih cenah in delajo na dobičku ter marketingu, ne pa na kakovosti, kaj šele trajnosti, do svojih artiklov obnašajo takole: kar se ne prodaja, gre na odpad/sežig! Ne za revne, ne za predelavo, temveč na odpad!!! Kako ti ljudje cenijo svoje izdelke, svoje zaposlene, svoje delo, pa življenje, se sprašujem. In hkrati dodajam: soodgovorni smo. Če bomo kupovali pri njih, ker so poceni, bomo podpirali vse, kar počno (in tu ne mislim le na metanje svojih izdelkov med odpadke, temveč tudi(!!!) nevdržne razmere in zastrupljanje delavcev s kemikalijami, ki sem jih omenila zgoraj in o katerih sem prebrala že mnogo preveč, da bi mi bilo vseeno.

Danes živimo v svetu, kjer vsak lahko vse

Danes lahko tako rekoč vsak počne vse. Danes ima lahko vsak vse. Morda ne bluze za 500 evrov, a zelo podobno (na videz) imam lahko za 5 evrov. Na meni je, ali jo bom kupila, ker bi rada nekaj novega, ker tolažim depresijo, ker mislim, da moram imeti tisto bluzico … Nič ni narobe, če si kdaj kaj privoščim, pomembna je srednja meja. Vendar je pomembno tudi to, da se pozanimam, od koga kupujem, kako se ta trgovec / znamka obnaša do moje in tudi njegove Matere Zemlje, do Soljudi in drugih Sobitij. Danes lahko izvem vse to. In to je moja dolžnost. Izvedeti in nato ravnati prav. Čeprav v obleki, ki jo nosim že 16 let. Še vedno mi je prav in še vedno je videti lepa. Tudi jaz se v njej še vedno počutim lepa:=)

Če te zanima še kakšno moje razmišljanje na podobno temo, te vabim semle. Če pa te mika nova, a trajnostna oblekica in razmišljanje o trajnostni modi, pokukaj na stran Nike Veger.