Ohhh, želim si, da bi bilo tako drugače! Pa ne govorim o karanteni in koronavirusu, temveč o tem, kakšna mama sem. O mojem materinstvu.

Vedno sem si želela tri otroke, imam enega. Svoji hčerki bi rada podarila popoldneve, pa ji ne, ker velikokrat moram delati. Rada bi ji dala vikende, pa tudi takrat velikokrat delam ali onemogla obležim od utrujenosti. Rada bi ji dala zaupanje v življenje, pa ga še sama velikokrat ne najdem. Rada bi ji dala nasmeh in objem, pa ji požugam in povzdignem glas …

Hčerina učiteljica mi ves čas pravi, da preveč zahtevam od sebe in da sem preveč obremenjena s slabo vestjo. A ko gledam svojo sestro, ki ima tri otroke in tako lepo zna z njimi, ko gledam svoje prijateljice, kakšne mamice so, sebe vidim kot spodleteli poskus mamice.

Posuvanje s pepelom

Ok, ne bom Pepelka. Obula bom zlate čeveljce. Najprej zato, ker danes lahko slavim. Mamica sem. MamicaJ MamicaJJJ Joj, hvala, nebesa, za ta dar, koliko žensk si želi postati mamica, pa jim to ni dano. Hudo mi je za vse, ki danes ne morejo praznovati. Ki danes morda jokajo. Ki jim je hudo, vsakič ko vidijo nosečnico, voziček, majhne otročke in srečno družino.

Slavim lahko celo zato, ker smo trenutno v karanteni. Resno? Resno. Ker moramo biti skupaj. Družine. To pomeni, da sva s Tajo skupaj 24 ur na dan, da se veliko pogovarjava, šaliva in seveda tudi prepirava (ker hočem, da naredi najprej za šolo in se šele potem igra (moj otrok je še vedno prava velika igrača, juhej), in ker igrače, knjige, papirji, volna … ležijo vsenaokrog – torej hočem, da jih pospravi. Aja, pa zato, ker hočem, da jeva zdravo, ona pa bi raje kaj drugega … Pa seveda, ker greva vsak dan v gozd in je to res grozno dolgočasno, čeprav greva domov objeti, veseli, pojoči in nasmejani do ušes. Seveda bi raje videla, da ne bi bilo pandemije, karantene, virusov, ampak zdaj je tako in hvaležna sem, da sem lahko s svojim otrokom. Rada bi ji več pomagala za šolo. Tu se spet oglaša moja vest. A moram delati, iskati nove možnosti, da bova preživeli krizne čase.

Kdaj sem ponosna nase kot mama?

Ko ji znam pokazati, da je svet lep. Ko vidim, da zna opaziti lepote v naravi, da zna izraziti čustva in iskati vzroke za svojo jezo (joooj, moj otrok je čisti ogenj, njena jeza je silna in s svojim karakterjem me ves čas sili v izjemno budna stanja, v iskanje novih in novih poti, ki jih prej nisem ne videla ne poznala). Tako drugačna je od mene. Moja mami mi je enkrat rekla, da sploh ni vedela, kako me vzgajati, ker sem bila tako drugačna od nje. Pri moji sestri ji je bilo vse jasno, ker ji je podobna po karakterju, pri meni nič. In zdaj sem jaz dobila otroka, ki je tako drugačen od mene. Ki zna pritiskati na najbolj občutljive gumbe in pri kateri gumbi, ki so delovali pri meni, ne delujejo.

A se učim, spreminjam, dopuščam, odpuščam, in tudi na to sem ponosna. Ponosna sem, da jo zmorem objeti, ko bi jo najraje klofnila. In jo vprašati, kako ji lahko pomagam. Ne uspe mi vedno. A uspe mi vedno večkrat. Ponosna sem, ko skupaj kaj spečeva ali skuhava in ko naredim kaj zelo zdravega in tako okusnega, da hoče še (ravno današnji zajtrk je bil tak, juhej). Ponosna sem, da ji zaupam, da se zmore sama z avtobusom voziti v šolo. Ponosna sem, ko se spomnim zgodbo, ko sva obe na tleh, ki naju pomiri in nama pomaga preiti v pogovor. Ponosna sem, da greva čim večkrat iz njene šole pod gradom peš čez Rožnik domov, da zraven telovadiva, pojeva in se smejiva. Četudi na začetku reče, da ne bo šla, trmari, včasih kriči …

Ah, so tudi stvari, na katere nikakor nisem ponosna. Omenila sem jih že na začetku, pogrevala jih ne bom. Prvič – ker jih je preveč in bi že vsi zaspali ob branju, in drugič, ker se nočem osredotočati nanje. Jemljem jih kot izpite, ki jih včasih naredim in včasih ne. Seveda nisem ponosna na padec na izpitu in seveda mi ni vseeno.

Po skoraj 11 letih se učim sami sebi za vse padce odpustiti. Objeti ne le njo, hčerko, mojo največjo učiteljico , ampak tudi sebe. In si nazdraviti, ker sem zmogla čez vse, kar sva preživeli. Verjamem, da imam dovolj moči, da bova zmogli čim lepše preživeti tudi njena najstniška leta. Še enkrat se zahvaljujem za to, da sem mama. Hvala hvala hvala. Obljubim, trudila se bom še naprej in še bolj. Ker ni lepšega, pa tudi trdnejšega dela, kot biti mama. A kot pravim hčerki – bolj kot se trudimo, večje je zadovoljstvo. In ja, vredno se je potruditi za največji projekt življenja – svojega otroka.