Odšel je lepega majskega dne. Moj oče. Danes, ko sem se peljala na pokopališče, nisem mogla verjeti, da grem tokrat, na dan mrtvih, na grob prižgat svečko njemu. Atiju. Dan mrtvih in ati. Na pokopališču, za vedno. Stiskalo me je. Stala sem tam in stala, zdelo se mi je, da bi bila lahko tam cel
3 mamice. 5 otrok. Že tako velikih, da jih ni treba ves čas gledati. Me na eni strani hiše, otroci na drugi. Počitnice v Beli krajini. In nova spoznanja. Že samo ime te čudovite pokrajine, skozi katero se vije Kolpa, je izjemno ženstveno. Drugi večer skupnega bivanja pa Slavica, ki naju je z Matejo povabila
Seveda je prav, da karantena ostane. Zaradi varnosti vseh nas. Ker pa tukaj pišem o sebi, še posebej zaradi varnosti mojih staršev, ki niso več rosno mladi in mladostno zdravi. Potem pa zato, ker s svoje ‘karantena liste’ nisem odkljukala še skoraj ničesar. Danes je minilo 14 dni, odkar sem v karanteni. Ko sem izvedela,
Ohhh, želim si, da bi bilo tako drugače! Pa ne govorim o karanteni in koronavirusu, temveč o tem, kakšna mama sem. O mojem materinstvu. Vedno sem si želela tri otroke, imam enega. Svoji hčerki bi rada podarila popoldneve, pa ji ne, ker velikokrat moram delati. Rada bi ji dala vikende, pa tudi takrat velikokrat delam
Želim si, da me sprejmeš. Ni treba, da me ljubiš, obožuješ, občuduješ. Samo sprejmi me. Kot človek. Kdo si tega ne želi? Kdo si ne želi, da bi ga mama in oče sprejela v celoti, točno takšnega, kakršen je? Da bi ga učiteljica sprejela kot človeka z vsemi plusi in minusi, da se mu prva
Dolgo o tem nisem govorila. Da ne slišim dobro. Ja, res je. Ne slišim te, čeprav bi te rada. Ne, ne gre za selektiven sluh. Če govoriš prepotiho, momljaš ali šušljaš, se s tabo sploh ne morem pogovarjati. Danes svoje naglušnosti ne morem več tajiti, razen če govoriš zelo na glas, če sva dovolj blizu
Svoja jutra začenjam ob petih. Do letošnje pomladi sem se imela izključno za nočno ptico. Jutra so mi bila lepa, a preveč naporna. A odločila sem si zamenjati perje in poskusiti vstajati zgodaj, z nasmehom na obrazu. Zdi se mi, da kot jutranja ptica pojem lepše in letim više, saj vem, da dneva nisem ujela
Nisem ženska, ki ne mara nakupovanja (čeprav čas raje kot po trgovinah zapravim za dihanje svežega zraka v naravi ali za kavo s prijateljico). Ki ne bi dala nič nase (ok, morda se vseeno premalo trudim za svojo podobo) in tudi ki bi ji bilo vseeno, kaj je oblekla. Zelo dobro se počutim, ko sem
Tanja Želj, promotorka zdravega življenja in duha ter direktorica Pilates centra Tanergija mi je odgovorila, da je s počasnim in poglobljenim, a neslišnim dihom skozi nos v trebuh umirila svoje misli in upočasnila življenje. Moj naslednji korak? Intervju s Tanjo, se razume:) Ob zavestnem vdihu in prijaznem izdihu, brez vsakega pretiravanja, z občutkom in sledenjem
Poezija umirja, odpira srce in nas ‘prestavi’ v stanje, podobno meditativnemu. A še preden sem slišala rezultate znanstvene raziskave o vplivih poezije na naše možgane, sem s poezijo eksperimentirala po svoje. Pozor: nisem pesnica. Včeraj je bil tak zanimiv dan. Zelo zahteven. A hkrati igriv, ker sem v njem zaznala pomlad. Polna luna, a tudi