Želim si, da me sprejmeš. Ni treba, da me ljubiš, obožuješ, občuduješ. Samo sprejmi me. Kot človek. Kdo si tega ne želi? Kdo si ne želi, da bi ga mama in oče sprejela v celoti, točno takšnega, kakršen je?  Da bi ga učiteljica sprejela kot človeka z vsemi plusi in minusi, da se mu prva ljubezen ne bi smejala zaradi butastega česarkoli že, da bi bil priljubljen med vrstniki, da bi ga v celoti sprejeli in tudi cenili sodelavci in partner? Prva dvignem roko, čeprav se mi zdi, da pri meni to ni mogoče. Da me nekateri ne morejo sprejeti.

Zakaj me ne sprejmeš?

Ker sem preveč odprta? Ker rečem preveč neposredno? Ker sploh rečem? Ker sem velikokrat vesela? Ker velikokrat nisem vesela? Ker se včasih ne znam sprostiti? Ker sem včasih preveč sproščena? Ker sem včasih tako neprikupno zmedena? Ker sem zamudila? Ker se ne znajdem? Ker te ne slišim, čeprav se trudim? Ker ker ker ….

Ker se ne sprejmem.

Kako me boš sprejel/-a, če same sebe ne sprejmem? Kako me boš imel/-a rad/-a, če same sebe nimam dovolj rada? Če ne sprejmem, da sem danes pozno vstala, ker je prav, da vstanem zgodaj. Ker ne sprejmem, da sem težko zapela kavbojke, ker, presneto, se že celo življenje borim s tem svojim telesom!? Ker sem bila danes na vadbi šibka! Ker mi misli begajo tisoč na uro. Ker sem se ‘zataknila’ na Facebooku. Ker nisem naredila vsega, kar sem si danes zadala. Ker se mi ne ljubi prepisovati z diktafona. Ker se mi ne ljubi pobrisati oken. Ker sem čisto nervozna zaradi hčerkine domače naloge, ki se ne bo kar sama naredila, in bom vsak hip eksplodirala, čeprav bi svojo hči morala podpreti. Auč, boli!!!! Zdi se mi, da se imam z vsakim ‘ker nisem’ manj rada. Da se zaradi vsakega ‘ker nisem’ manj sprejemam. Pa če ti veš za moj ‘ker nisem’ ali ne. Dejstvo je, da jaz vem. Premišljujem, od kdaj je tako. Od takrat, ko prvič nisem začutila starševske brezpogojne ljubezni, ‘ker nisem’? Od takrat, ko sem sama sebi začela postavljati cilje, vedno previsoke, da bi jih zmogla doseči, in sem zato spet in spet padala in celila rame, namesto da bi šla počasi nasproti svoji sreči, sprejetju same sebe?

Učim se.

Učim se sprejeti, tudi ko nisem takšna, kot si želim (o svoji nepopolnosti sem že pisala tukaj). Trudim se biti vsak dan boljša različica sebe in se imeti rada tudi takrat, ko mi močno spodleti na celi črti. In hkrati se trudim sprejeti tudi tebe. Takšen/-a, kot si. Točno takšen/-a, kot si. Verjetno ti bom delila nasvete, takšna sem (še vedno, morda pa mi kdaj uspe, da bom že enkrat nehala s tem, tudi tukaj se trudim). Ah, seveda, kot otrok sem sanjala, da bom učiteljica. Prijazna do vseh. Ker do mene niso bili vsi prijazni. Moje drugačnosti že takrat niso sprejemali in včasih mi je bilo zelooo hudo. Pa saj smo vsi drugačni, kajne? Sprejemam sebe in tebe v moji in tvoji drugačnosti. In enakosti. Le zakaj se že enkrat ne bi sprejela in zaživela radostno?

Ste za to, da poskušamo vsak dan v novem letu, vsak dan narediti nekaj za to, da sprejmemo sebe in sprejmemo drugega? Da spremenimo, kar lahko spremenimo, in sprejmemo, česar ne moremo (ta hip) spremeniti?

»O, čudovita bitja, kakšen nenavaden čudež je to, da se tako pogosto ne smehljate?« Hafis