Oh, če bi … Če smo žalostni, nezadovoljni, bolni, ne dovolj lepi in vitki (po vsiljenih lepotnih standardih), kupujemo. Najverjetneje nas bo osrečil vsaj tisti izdelek iz reklame … Ali tisti lonček iz izložbe, če že ne moremo imeti vile z bazenom.

Nočejo, da smo srečni

Prepričana sem, da večina današnjih političnih sistemov v resnici noče, da bi bili zdravi, srečni, izpopolnjeni. V tem primeru bi zelo malo kupovali. Ko se v sebi počutimo izpolnjeni, srečni in se tudi telesno počutimo dobro, ne potrebujemo niti čokoladice niti šminke niti nove obleke niti nove omare v dnevni sobi, še potovanja v daljne dežele ne … Misli ‘Če bi’ takrat preprosto ni. Seveda tudi takrat, ko smo povsem v sozvočju s svojim življenjem, moramo jesti in se morda ne bi počutili tako dobro, če ne bi bili urejeni (po svojem okusu in ne vsiljenih pravilih, ki smo jih nemalokrat vzeli za normo). Prav tako nam je tudi v srečnih trenutkih izpolnjenosti pomembno, da bivamo v urejenem stanovanju in da gremo na oddih. Vendar takrat ne sanjarimo: Če bi, in nismo posesivni do ’tiste stvari’; čokolado imamo skoraj vsi radi, a ko smo srečni, se hitreje odločimo za jabolko. Po navadi večini nasmeh na obraz prikliče tudi novo oblačilo, a če ga ne kupimo zaradi praznine v sebi ali misli, da moramo biti oblečeni po modi, ima povsem drugačno vrednost. Torej so nakupi, ko smo v sebi izpopolnjeni in izžarevamo srečo, redkejši in veliko bolj premišljeni.

Če bi imela takšno postavo kot …

… bi dobila dobrega moža. Bi imela boljšo službo. Bi lahko nosila vse tiste oblekice. Bi si me želeli. Bi me spoštovali … Pa bi bolj spoštovala sebe? Morda. Ker ne bi podlegala napadom požrešnosti in bi se redno gibala. Super, dokazala bi si, da zmorem. Da sem disciplinirana, morda bi se to začelo kazati tudi na drugih področjih. Pa vendarle – bi bila res bolj srečna, tam, v svoji globini? Bi se samo zato, ker sem shujšala, res – globoko v sebi – počutila vredna spoštovanja, dostojanstva zaradi minusa nekaj kilogramov? Vsekakor se ti življenje spremeni, če hodiš po svetu v telesu, v kakršnem si si všeč, in to lahko pozitivno vpliva na samopodobo, na občutek izpolnjenosti … A tu je spet ‘trik’: postavljajo nam skoraj nemogoča lepotna pravila. Morda bom po želji po Angelinini postavi povsem izstradana in zato manj produktivna, nasmejana, morda celo hitreje bolna, saj bom izstradala tudi svoj imunski sistem, pa še je ne bom mogla doseči. Zato se bom morda odločila za najrazličnejše nesramno drage tretmaje. Morda mi bo s stradanjem in z dragimi tretmaji uspelo. A tisti hip, ko ne bom hodila več na tretmaje, tudi telo ne bo več ostalo na 53 kg … Ker nimam takšne konstitucije in prebavnega sistema, da bi – tudi ob najnižjem vnosu kalorij – lahko tehtala 53 kilogramov. In se bom spet jezila nase, morda se bom celo sovražila … Vsekakor ob tem dejstvu ne bom srečna in spet si bom nekaj kupila (cenejšega od teh tretmajev, ki si jih ne morem več privoščiti. Morda celo čokolado … In če bo tolažba ‘le ena’ čokolada, bo ves tisti trud že po nekaj mesecih le še spomin na to, da sem lahko skorajda kot Angelina). In če bi kljub vsemu ostala takšna, če bi mi uspelo? Bi bila res srečna globoko v sebi, ali bi se oštevala za vsak prekršek in po njem stradala tri dni? Ni vse v videzu … in moj videz, ups, sploh nikoli ne bo kot Angelinin, pa če naredim ne vem kaj. Sicer pa – je ona srečna? Roko na srce – kljub njeni lepoti in postavi, o kateri sanja pol sveta, ni videti.

Če bi bila zdrava …

… me ne bi skrbelo. Me ne bi bolelo. Bi zmogla več. Ampak super, kajne, da me skrbi, boli, da ne zmorem toliko … ker potem kupujem zdravila, takšne in drugačne pripravke, tretmaje. Zraven za tolažbo pa še kaj. Tako kot moji bližnji, ki jih zame skrbi. Kupijo nekaj meni (za zdravje) in sebi (za hipno tolažbo). Farmacija je carica! Zdi se mi, da nas povsem obvladuje! Govori nam, česa vsega nam primanjkuje (vitaminov, mineralov, dobrega delovanja tega in onega …). Česa vsega imamo preveč (holesterola, krvnega tlaka …). In nam predlaga rešitve. Zdravila. Kakšno zavajajoče ime – zdravila –, saj velikokrat ne zdravijo, temveč utišajo simptome, vzroka pa ne odpravijo. Najbolj po(ne)srečena se mi zdi tale:

Boli me glava. Telo mi govori: »Uleži se, počivaj!«

Kapitalistični sistem mi kriči: »Bodi produktivna!«

Farmacevtska industrija se mi priliznjeno smehlja: »Vzemi tableto, bolečina bo kmalu odšla …«

Ker se bojim, da bom izgubila službo ali posel, ker si res ne morem privoščiti počitka in ker konec koncev ne maram bolečin, vzamem tableto. Bolečina mine. Delam. Popoldne grem še teč. Vse je v redu, na dopoldanske bolečine sem že pozabila. Če se je bolečina spet hotela vrniti, sem vzela še eno tableto. »Pusti me pri miru! Ne maram te! Nočem te!« ji jezno kričim.

Pa moje telo? Kaj se dogaja v njem? Utišala sem vse alarme in čeprav me je hotelo opozoriti, da nekaj ne deluje tako, kot bi moralo, čeprav bi morala morda le počiti, deluje tako, kot da nič ne bi bilo. Ja, še teč sem šla po službi. Tableta je ‘pomagala’. Telo pa se je naprezalo do onemoglosti. Kot da bi stroj v tovarni, ko je začel tuliti alarm (= naša bolečina), ko nekaj ni delovalo, izklopili (s tableto smo izklopili bolečino, alarm). In delali naprej, kot da alarma sploh nikoli ni bilo. In ga popoldne vklopili še za hitro proizvodnjo dodatnega naročila. Vendar bi tista žička, ki se je začela trgati in zaradi katere je zjutraj tulil alarm, enkrat počila, kajne? Prav tako bo enkrat počilo v našem telesu. Če ne bomo poslušali alarma in poiskali vzroka zanj, bo enkrat počilo … Res hočemo to? Je res bolj pomembna služba, v kateri večina tako ali tako ni srečna? Iz katere nas bodo odpustili, ko zaradi izčrpanosti ali bolezni ne bomo zmogli več narediti toliko, kot naredimo zdaj?!

Če bi imela svoje stanovanje …

Super! Imam ga! Zanj pa kredit, ki ga ne zmorem odplačevati. Kako simpatično začaran krog. Ljudem daš kredit, da si lahko kupijo, karkoli naj bi jih pač osrečilo – televizor, počitnice, avto, stanovanje … A tisti hip, ko ima človek kredit, ima okoli vratu tudi zanko. Ki je lahko ohlapna, ker vse lepo teče in kredit lahko odplačuje (pa vendar se nekje v podzavesti boji: »Kaj pa, če ne bo vedno tako, kaj če izgubim posel, se ponesrečim, se s partnerjem, s katerim sva vzela kredit, razideva, če zbolim …). Lahko pa kar močno pritiska na vrat. Ni nas malo, ki nas zanka z imenom Kredit reže, duši. Ki delamo tudi, ko nas stresa od povišane temperature, da ne bi izgubili projekta in ne bi mogli plačati kredita ali položnic. Ki pripomore, da smo nenehno v stresu, torej ogrožamo svoje zdravje in včasih eksplodiramo ob ljudeh, ki niso za nič krivi. In ugotovim, da televizor, avto ali stanovanje navsezadnje ne pripomorejo k sreči …

Če bi se poročila z bogatim …

Oh, super, morda bi se imela res lepo. Če bi se medsebojno spoštovala, če bi si bila všeč, če bi se ljubila … A toliko jih je, ki so nesrečne. Prevarane. Pa vseeno morajo biti intimne s svojim moškim. Pred nekaj urami je bil v sodelavki, zdaj je v svoji ženi. Ki miži in čaka, da bo konec. Nikoli ji ni bil sploh všeč … Zelo posplošujem. Variacij je veliko, vsi bogati ne varajo, vsi bogati niso nespoštljivi do žena; najverjetneje je odstotek varajočih in nespoštljivih enak tako pri bogatih kot pri revnih. A vendarle veliko žensk (pa seveda tudi moških) sanjari o poroki z bogatim. Če bi ga dobila, bi bilo pol skrbi rešenih … Pa kaj še! Ljubezen do denarja in blagostanja za srečno življenje v partnerstvu ni dovolj.

Če bi …

Poskusimo nehati pogojevati svoje sreče s čeji in zaživimo. Prepričana sem, da si tudi v najbolj meglenem, napornem in zoprnem dnevu lahko naredimo nekaj lepega. Osrečimo sebe. Seveda moramo tudi v trgovino, lekarno in nič ne bi bilo narobe, če bi si izklesali lepo postavo in nenazadnje – spoznali bogatega moža, v katerega smo resnično zaljubljene zaradi njegovega bogatega srca.

Kapitalizem prodaja le iluzijo sreče

Pa vendarle se zavedajmo, da nam kapitalistični sistem, v katerem živimo, ne želi sreče. Od nje bomo vedno oddaljeni z mislijo: Če bi in z vsaj dvema stvarema, dogodkoma ali doživljajema, ki ju še moramo kupiti, si ju privoščiti. Srečo si bomo edinole lahko naredili sami. Začnimo že danes. Nadaljujmo jutri. In ne pozabimo, da bomo tudi pojutrišnjem želeli biti srečni, izpolnjeni. Znanstveni dokazi z najprestižnejših univerz in inštitutov ugotavljajo naslednje: Najbolj nas osrečujejo dobri odnosi. Naredimo torej že ta trenutek nekaj za dober odnos s seboj in ljudmi okoli sebe. Takoj zdaj naredimo nekaj lepega zase ali pokličimo nekoga – sorodnika, prijatelja, sošolca, na katerega večkrat pomislimo … stkimo močne vezi. Prihaja praznični čas, v katerem je veliko ljudi nesrečnih. Osrečimo njih in sebe. Več kot bomo naredili v smeri odnosov (do drugih in sebe), bolj bomo srečni. Naj bo kanček (večje) sreče zaobljuba že do konca leta 2017. Da bomo 2018 začeli v dobri kondiciji, oplemeniteni z zadovoljstvom nad svojim življenjem.

P. s.: V tem razmišljanju močno posplošujem zgolj z enim namenom – da dam misliti. Zreli kakiji so na prvi pogled gnili, pa še čudno ime so si nadeli, a so sladki, aromatični … Naj bo torej zgornji zapis zgolj v razmislek in v pobudo za odločnejši korak naprej.