Moje ljubo telo, si najboljše telo na svetu in oprosti, da sem to ugotovila šele, ko si od nemoči izgorelo. Moje telo, občudujem te, da si tako močno, vzdržljivo, hvaležno, na nek poseben način tudi lépo. 44 let sem potrebovala, da sem se te zaslišala, zagledala, začutila ne zgolj kot orodje, temveč bitje, ki me uči živeti, čutiti, ljubiti. Moje ljubo telo, oprosti, da si moralo doživeti izgorelost, da sem te sprejela in vzljubila. Mislila sem, da pač moraš delovati, da si zato tu in da si samoumevno, bolj nebodigatreba kot kaj drugega. Včasih sem bila jezna nate, da imaš določene zahteve po spanju in hrani, da te včasih zebe in ti je spet drugič vroče, da ne daš od sebe toliko, kot bi si želela – niti glede moči in gibljivosti niti vzdržljivosti in tudi skladnosti in vitkosti. Skratka – še pred nedavnim bi za boljše-hitrejše-lepše zamenjala skoraj vse ‘tvoje dele’, če bi se dalo …

Telo, nisi po standardih

Ker nisi po standardih, sem te v nekaterih obdobjih preganjala do onemoglosti z vadbami, v drugih pa onemogočala v nenehnem sedenju  za računalnikom, saj je bilo nujno narediti to in to in še to, preveriti še pri tem strokovnjaku in še enkrat prebrati … Velikokrat sem te stradala in velikokrat vate zmetala preveč hrane, da bi udušila svoja čustva, občutke, žalost, nemoč. In prevečkrat, čisto prevečkrat ti nisem dala spati, ker sem menila, da moram delati tudi ponoči, da bom preživela. In nisem pomislila, da ti je težko (pre)živeti, če si preutrujeno.

Ko se začnejo vrstiti bolezni

In si zbolelo od vseh naporov in skrbi, ki so preplavljale mene in strupile tebe. Klicalo si mi: Spočij se, pozabi na obveznosti, odpelji me stran; na morje, v hribe, daleč stran od nočnega tipkanja, od lektoriranj do jutra … Jaz pa sem ti rekla, da počakaj. In ker nisi moglo več, si zbolelo. Namesto na dopust sem šla na bolniško, ki je bila videti tako, da sem delala iz postelje. In se za navadno virozo zdravila po tri, štiri, pet tednov, ker si niti takrat nisem vzela počitka. Ljubo moje telo, oprosti, oprosti, da sem se tako močno bala, da bom izgubila naročnika ali honorar, da sem delala tudi, ko te je najbolj bolelo, ko si se kuhalo v vročini, hromelo v pljučnici, se trgalo med granulomom …

In je telo izgorelo

Hvala, telo, da si potegnilo zavoro, preden bi bilo prepozno! Hvala, telo, da se mi nisi maščevalo z boleznijo, katere imena niti izgovoriti ne zmorem. Hvala, telo, da si me opozarjalo in končno opozorilo z izgorelostjo. Da me, ko si preutrujeno, preprosto ustaviš, z oteklimi sinusi ali premočno utrujenostjo, da bi lahko počela karkoli drugega, kot da počivam. Pritisneš na tipko Bolečina-utrujenost in rečeš Dovolj. Ni lahko sprejeti, a se učim. Končno se učim imeti rada. Končno te sprejemam. Končno počivam ponoči in včasih tudi podnevi. Končno rečem Ne, ko mi v službi naložijo preveč. Končno tudi svoje projekte včasih ustavim. Še vedno živim. Živim v tebi, s teboj, ki mi šepetaš, in če te ne slišim, zabičaš, naj ustavim konje, ko preveč dirjam naprej. Preživela sem, še več, postala sem veliko močnejša! Končno spet uživam v hoji na mojo ljubo Šmarno goro, ko le utegnem. Poleg tega telovadim, jaaa, spet telovadim, a tokrat z nenehno pozornostjo do tebe, ki te poslušam, koliko zmoreš. Včasih je težko, ker se primerjam z drugimi. Včasih je težko, ker težko sprejmem, da ne zmorem vsega. A je veliko lažje, ker ob meni bdi najboljša učiteljica vadbe – Tanja Želj,  ki me opominja in spodbuja k temu, da si prisluhnem in si dopustim, da (ta trenutek) ne zmorem vsega. Vedno močnejša sem – telesno, duševno, čustveno, vedno več se smejim in spet ljudje ne morejo verjeti, da jih štejem že toliko. Spet postajam tak sonček, kot ste mi številni želeli za rojstni dan, saj me že dolgo niste videli in niste vedeli, da sem doživela množico mrkov, ki so onesposobili moje bleščanje (o tem, kako sem se počutila, ko me je ustavila izgorelost, sem pisala tukaj).

Zdaj se spet večkrat smejim

Zdaj se spet smejim, še veliko bolj iz srca, saj sem končno sprejela svoj dom – svoje telo in vse, kar se skriva v njem – vidno in nevidno. Rada te imam in obljubim ti, moje telo – nič več ne bo bolj pomembno od tebe; zakrpala bom ves omet, ki je v teh 44 letih nenegovanja odpadel, očistila in pozdravila bom vse notranje prostore, da se bodo bleščali v svoji moči. Ker vem, da nihče ne bo naredil nobenega dela namesto mene ne v zunanjem svetu ne glede tebe, me ne bo sram, če česa ne bom naredila. Pa kaj, če sem nepopolna (o sprejemanju svoje nepopolnosti sem pisala tukaj). Vem, da mi takoj še ne bo uspelo, da bo za mano še kakšna ‘presekirana noč’, še preveč naloženega dela, a verjamem, da se bom znala vedno bolj slišati in slediti zgolj temu, kar je prav. Ne bom se opravičevala in ne bom se več predajala strahu, da ne bom mogla plačati računov, če se bom posvečala Tebi. Ko boš potrebovalo, te bom negovala, se smejala in sijala tudi navzven. Verjamem, da se bodo tako uredile tudi vse zunanje stvari. In takrat ti bom lahko privoščila tudi kakšno masažo pri najini ljubi Boži. A ne bo to fino? 🙂

Foto: Martina Obid Mlakar