Umirjena. Bo kdaj uspelo tudi meni?

Kdaj sem bila nazadnje umirjena, kdaj je bilo kaj postorjenega pravočasno? Danes sem, ko bi hčerka že morala biti v postelji, še vedno iskala darilo za njeno prijateljico za rojstni dan. Ni mi vseeno, kaj drugi kupijo mojemu otroku, zato mi tudi ni vseeno, kaj kupim jaz. Točno sva vedeli, kaj želiva – deklica z vsem srcem obožuje rože, po trgovinah z igračami in knjigarnah pa imajo le luštne stvari za najmlajše vrtnarčke ali takšne za odrasle.

Vsa utrujena, preutrujena sem brala, kaj vse vsebuje škatla za male raziskovalce, ki je bila ta hip zame predraga. Prepozno je bilo iti še kam drugam … Kar zagledam čudovito silhueto. Lep obraz. Saj jo poznam! Bivša sodelavka, katere lepoto in stil (ok, priznam, je modna strokovnjakinja) sem vedno občudovala. Jaz v pajkicah in stegnjeni majici po vodenju Jogice (seveda se po Jogici nisem šla preoblačit), ona v lepi bluzici in hlačah, ki so poudarile njeno eleganco. Frizura popolna, čeprav nič posebnega. A ni bilo to. Obraz je odražal nekaj drugega. Tudi ona se je ločila. Je dozorela? Ja. Bila je popolna. A kar jo je delalo popolno, je bil mir. Mir, ki so ga izžarevali obraz, lepa postava, usklajeni gibi, besede. »No, pri teh letih pa že moram vedeti, kaj hočem,« se je umirjena nasmehnila, ko sem ji odkrila svoje opažanje. »Saj so tudi pri meni nenehno valovi, a se ne dam več,« je končala valovanje z rokami. Ženska se je naučila srfati. Točno ve, kateri veter ji najbolj prija, kdaj ima dovolj, kje in kdaj jo čakajo najboljši pogoji.

Dodala je, da je vse spustila. Vse. Jaz čutim, da se še vedno oklepam nekih bednih družinskih vzorcev in prav ti me vlečejo v temne goščave. Hočem se že spraviti ven in postati tudi sama umirjena. Hvala, Vesolje, da si mi poslalo to žensko v trgovino z igračami, hvala, da sem lahko videla, kakšen je obraz ženske, ki je odvrgla in obenem sprejela. Dve deklici ima. Eno v puberteti in eno v vrtcu. Ločila se je kakšno leto za mano. Verjetno je morala skleniti ogromno kompromisov, da zdaj po svetu hodi umirjena. A vidim, da je mogoče 🙂 🙂

Predrago škatlo s plastičnimi raziskovalnimi pripomočki sem odložila nazaj na polico, prijela hčerko za roko in čez 15 minut odhajala iz trgovskega centra. S knjižico za osemletne vrtnarje, nad iskanjem katere sem po odzivih knjigarnark že obupala, ker sem mislila, da v slovenščini kaj takega pač ni. Z lično bombico semen in eno miniigračko, povezano s čim drugim kot z – rožicami. Ko sem spustila, sem dobila. Tolikokrat je že bilo tako, zakaj torej še vedno dvomim, da zmorem le živeti in sprejeti?

Ne smem je pozabiti. Lepotice s stilom, ki izžareva mir. Naj bo misel nanjo moja pomočnica, da se spomnim, da se splača :

Dodaj odgovor