Ali res diham?!

Ničkolikokrat sem se že ujela, da sem pozabila dihati – ob napornih telesnih ali miselnih podvigih, še večkrat pa v tolikšnem hitenju in življenju ‘na glavo’, da mi je uspelo dihati le s pljučnimi vršički. Kolikokrat mi je stric (glasbenik, ki je pač moral znati dihati globoko in poglobljeno) rekel: Dihaj, punca, dihaj (tako sem tudi naslovila članek, ki je objavljen v aprilski številki revije Cosmopolitan). Po drugi strani sem pred dvema letoma ob učenju petja pri odlični Mojki Žagar ozavestila prav to, kako hlastam za zrakom (in morda še marsičem – življenjem, hrano, kramo …). In po tretji strani … hmmm, zanimivo, sem že kot zelo majhna opazila, kako se lahko povežem s človekom, če diham enako kot on. Oče je zelo rad spal. Da bi imel mir, je tudi meni rekel, da moram še malo spančkati … Ulegla sem se zraven njega, ki ga je v hipu spet ‘zmanjkalo’, in v dolgočasju poskušala dihati tako kot on. Zelo težko je bilo – on je bil velik, dihal je globoko, počasi in umirjeno (nenazadnje v spanju vsi dihamo tako), jaz pa, majhna deklica, nisem mogla uloviti njegovega ritma. A z vajo sem se izmojstrila in še velikokrat sem, ko nisem mogla spati in v sobi nisem bila sama, skušala dihati enako kot tisti, ki je spal ob meni. Najprej moja sestrica, potem kakšna prijateljica, pa fant, mož, hčerka. Včasih sem tako kot človek ob meni poskušala dihati tudi kar tako, čez dan, ko je npr. sogovorniku zmanjkalo besed, da bi ga lažje začutila. Zabavno je, vabim k poskusu, in vesela bom sporočilca, kako je bilo :).

Ko me dihanje sprosti …

Najbolj pa me je dihanje – usmerjeno, poglobljeno, počasno – navdušilo, ko sem kot študentka prvič delala dihalne vaje. Navdušujejo me še vedno, saj me umirijo in mi vedno znova vlijejo novo voljo  do življenja. Pa saj vendarle živimo od prvega vdiha do zadnjega izdiha, lahko rečete, jaz pa lahko le prikimam. A iz lastnih izkušenj lahko rečem, da obstajata dihanje in Dihanje ter življenje in Življenje. Čeprav največkrat hitim dihati in živeti, sta mi polna Dihanje in Življenje veliko bolj všeč, sta pač bolj popolna :).

Boljši kot je moj vdih (in izdih), boljše je moje življenje

Prejšnji teden sem prihitela v hčerkino šolo na delavnico, na katero nisem želela priti. A kot vestna mama sem se je udeležila. V prostor, kjer smo se zbirali starši, sem prihitela vsa zadihana, želela sem si, da bi bilo že konec, še preden se je začelo … »Dajmo hitro, nimam časa,« mi je brnelo v glavi. Potem pa sem, v miru, ki je vel med prisotnimi (in prav tako prezaposlenimi starši) ugotovila, kakšen piš nervoze sem prinesla v prostor. Začutila sem sram, se potegnila vase, potem pa zadihala globlje in se prepustila ustvarjalnemu popoldnevu. Na koncu sem bila povsem mirna, pod mojimi rokami so nastajale slike, ki so mi bile všeč, čeprav sem še uro nazaj menila, da jaz nisem za take stvari in da res nimam časa. Ko sem se sprostila in zadihala, sem zaživela. Tako kot Živim, ko čutim veter v laseh ter napolnjena pljuča svežega zraka, ko se vzpenjam na bližnji grič, ko se lovim z otroki ali jim izmaknem skiro … Ko diham globoko, je pomemben trenutek, ki ga znam užiti. Ko hitim, sem zvedno nekje drugje, nikoli v tem trenutku. Pa vseeno mi je bil stavek Tanje Želj ob koncu ure pilatesa, ko je omenila, da je vedno bolj mirna in da se ji vedno manj mudi, odkar diha ozaveščeno globoko in mirno, pomislila, kaj vse nam lahko pomaga h kakovostnejšemu življenju. Dihanje je zastonj, torej začnimo 🙂

Dihalne tehnike so opisane v knjigah o jogi, najnovejši knjigi o dihanju v slovenščini pa sta Dihajte avtorice Belise Vranich (zelo zanimivo branje z množico nasvetov za bolj zdravo in srečno življenje, ki ga prinese dihanje s polnimi pljuči) in Dober dih Patricka McKeowna (avtor je z dihanjem skozi nos, trenutnim trendom dihanja, ozdravil astmo). »Med vsemi tehnikami, teorijami in dognanji velja ena resnica: fiziološko je za telo povsem vseeno, kakšno dihalno tehniko izvaja. Pomembno je le, da izvaja takšno, ki telo prediha, umiri, sprosti, uravnoveša. Zato včasih lahko čas, ki bi ga porabili za iskanje in raziskovanje teorije o dihanju, preprosto uporabite za to, da 5 ali 10 minut usmerjeno in mirno dihate,« predlaga Tanja Želj, ki priporoča, da vseeno najdete svojo najljubšo dihalno tehniko, ki vam bo dala to, kar potrebujete. »Dihajte in ponavljajte tehnike ter tako ugotovite, kaj vam ustreza in kaj ne. Upoštevajte tudi, da ste različno razpoloženi skozi dan, teden, mesec, pri ženskah pa ima pomembno vlogo na počutje tudi hormonsko ravnovesje. Tanja, ki to soboto pripravlja praktično-teoretično delavnico o dihanju, za vse, ki jih zanima več (kliknite tukaj), spodbuja: »Ni nam treba celo življenje raziskovati teorije dihanja, da bomo zadnjih pet let svojega življenja dihali. Dihajte, kakor znate, pretegnite se in malo upočasnite svoj ritem, za začetek bo to že veliko.«

In še moj nasvet, ki je pravzaprav nasvet mojega jogijskega učitelja izpred sedmih let: Pojdite na svoj bližnji hrib z zaprtimi usti. Po stopnicah se vzpenjajte z zaprtimi usti. Morda ne bo šlo prvič v celoti, a mene je dihanje skozi nos upočasnilo (in zmagalo nad egom, ki povsod mora biti prvi) ter poglobilo moje doživljanje telesa, občutkov, v naravi pa tudi vonjav in doživljanj celotne poti in misli. Odkar se vzpenjam na Šmarno goro ‘skozi nos’, je zame postala še večje darilo:)

Vas zanimajo najnovejša dognanja o dihanju in zelo praktični nasveti ter povsem preproste vaje? Intervju s Tanjo Želj Kako pa ti dihaš?  (KLIKNI SEM) vas lahko osvobodi razmišljanja o tem, kaj vse morate. Samo začnite.:)

Dodaj odgovor