Roza oktober. Rak dojk. Še več zmagovalk.

Europa Donna nas izobražuje in jih združuje – ženske, ki jim je diagnoza rak dojk spremenila življenje. Roza oktober nas spominja: pregledujmo se. Imejmo se rade. Če nas skrbi bolezen z imenom rak dojk, povečajmo dozo ljubezni do sebe, število nasmehov in lepih besed ter ne mislimo na jutri, temveč na danes. Zmagovalke, ki so doživele besedo rak dojk, nas učijo. Učiteljice Življenja, sem jih poimenovala. Borke z veliko začetnico. Zmagovalke. Hvala vam za Vaše besede. Izkušnje, ki nam jih morda ne bo treba izkusiti, če si bomo upale zaživeti Sebe. Tako kot ve, ker vas je predvsem to rešilo. A četudi – četudi pride, prav zaradi Vas vemo, da je možno. Zmagati.

Vsaka dodatna svečka na naši torti doda več možnosti, da nas doleti rak dojk. Naj leta ne bodo grožnja,  saj z leti postajamo tudi modrejše. Torej bodimo prizanesljivejše – najprej do sebe. In ko nam bo hudo, ko bomo razočarane same nad seboj, ko se bomo smilile same sebi, preberimo izjave žensk, ki so dale že marsikaj skozi, čeprav skoraj vse mlajše od 40 let, ko so možnosti za bolezen rak dojk statistično še zelo majhne. Njihove izjave nam bodo pomagale videti dlje, drugače. Zato še enkrat – hvala vam, ‘rozike’! Tudi zaradi vaših besed se bomo: 1. manj obremenjevale s čimerkoli 2. manj pričakovale od sebe 3. se imele rade 4. se z ljubeznijo pregledovale in negovale.

SIMONA VIDMAR, 44 let (ob diagnozi rak dojk: 36 let)

Po raku se ne bom več sekirala!

Pred rakom si nisem vzela časa zase, ker sem mislila, da moram narediti VSE! 100 %! Po bolezni razporejam čas drugače: najprej jaz, potem vsi ostali !

Bolezen me je naučila, da se svet še vedno vrti, četudi ni vse *pod kontrolo * in *po pričakovanjih *.

Moje sporočilo mladim ženskam: imate samo eno življenje, zato: uživajte ga! Veliko se smejte (smejte se svojim napakam, saj se jim tudi drugi 😉 ) Delajte tisto, kar vas veseli, obkrožite se z ljudmi, ki se veliko smejejo in ki so optimistični. Na poti boste marsikdaj zadele na oviro. Zapomnite pa si: vsaka ovira je samo majhen obvoz in nikakor NE slepa ulica! Najprej imejte rade sebe!

MOJCA KOZJAK KOS, 38 let (ob diagnozi rak dojk: 36 let)

Po soočenju z boleznijo in ugotovitvijo, da se ti lahko celotno življenje v minuti spremeni za zmeraj, sem se odločila, da nikoli več ne bom jemala življenja kot nekaj samoumevnega. Prej vedno hitiš, si ne vzameš časa, zdi se ti, da se bo svet porušil, če ne boš uspešen v službi oz. s kariero, imel dobrega avta, super stanovanja, vedno očiščenega v nulo, zlikane obleke, ugodil vsem v vsem … V bistvu pa je pomembno samo eno: da si zdrav in uživaš v vsakem trenutku svojega življenja s svojimi najdražjimi. Bolj pomembne ti postanejo majhne stvari, ki niso več materialnega pomena.

Nikoli si nisem vzela časa, da bi v resnici poslušala sebe in svoje telo. Pred boleznijo sem imela že kar nekaj zdravstvenih težav, ki so me opozarjale, da nekaj ni ok. Na to nisem bila pozorna in vse sem zmeraj pripisovala hitenju in stresu. Nikoli pa si nisem vzela časa, da bi si v resnici nalila čistega vina, da zase ne naredim dovolj. Ne fizično ne psihično. Zmeraj je bilo pomembno vse drugo, kot pa si vzeti čas samo zase.

V času zdravljenja, ko nisi v službi in čas posvetiš resnično samo sebi, si zadaš cilje, kako si boš razporejal čas, s čim vse se boš ukvarjal in kaj vse boš spremenil. Pri meni je šlo do trenutka, ko sem se vrnila v službo. Tok starega življenja te hitro potegne nazaj na stara pota, zato poskušam čim večkrat ustaviti sama sebe in si priklicati nazaj vse tiste cilje, ki so bili postavljeni pred tem.

Bolezen me je naučila predvsem tega, da je treba v življenju poznati in izustiti tudi besedo NE in NE MOREM. Torej: postati pozitivno egoističen in si vzeti čas zase.

Vsem mladim ženskam želim položiti na srce, da je redno samopregledovanje nujno, saj ob rednih pregledih lahko kakšno spremembo hitro ugotoviš. Poslušajte svoje telo, ustavite se in vzemite čas zase. Če pa opazite spremembe v/na telesu, vztrajajte pri zdravnikih, ki včasih malo preveč z levo roko opravijo preglede pri mlajših.

SIMONA SOBOTIČ, 42 let

Po raku se nikoli več ne bom sekirala za stvari, za katere sem med boleznijo spoznala, da v mojem življenju niso pomembne. Naučila se bom dajati prednost sebi. Živela bom vsak dan na polno in ga izkoristila zase in za družino. Naučila sem se, da je življenje minljivo in ga je treba živeti v trenutku. Odločila sem se, da si bom vzela čas zase. Da mi ne bo zmanjkovalo časa za družinsko potepanje po naravi, klepet s prijateljico, vožnjo s kolesom ali poležavanje na kavču. Prej je imelo prednost vse drugo, zdaj bom najprej naredila nekaj zase. Pred boleznijo sem si na svoja ramena naložila preveč dela. Vsaki prošnji sem ugodila. Zdaj sem se naučila reči ne. Delam toliko, kot mi ustreza. Največ zase lahko naredimo sami.

Moje sporočilo mladim ženskam: Opazujte svoje telo, uživajte življenje in izkoristite vsak trenutek za stvari, ki vas osrečujejo.

KARMEN KERN PIPAN, 45 let (ob diagnozi rak dojk: 43 let)

Po raku nikoli več ne bom pozabila nase, na družino, najbližje in na vse tiste male radosti, ki mi dajejo moč in me v resnici v življenju osrečujejo. Pa na zdrav življenjski slog tudi ne bom pozabila niti pri sebi niti pri svoji družini. Pa naučila sem se reči ne, kadar je to potrebno. Ničesar več se ne bojim – nimam več strahu, po tej izkušnji sem postala močnejša kot kdaj koli prej.

Velikokrat sem si vzela premalo časa zase, za šport, za sprostitev, za hojo v hribe, za potovanja, za trenutke z družino in s starši. Vse prevečkrat so prevladale službene obveznosti, ki so me požirale tudi v prostem času, med vikendi in ob večerih. Zdaj vem, kje so moje meje. Zdaj se znam ustaviti, najti čas za sprostitev, za odhod v naravo, za počitek si enostavno vzamem, ker vem, da ga potrebujem. Enako za svoje najbližje, vem, kaj je v resnici pomembno. Vem, da formula 3 x 8 = ravnovesje, velja. 8 ur delati, 8 ur spati in 8 ur prostega časa. Če tu ni ravnovesja, se nekje enkrat začne poznati. Bolezen me je naučila predvsem tega, da smo minljivi in da danes si, jutri pa te lahko ni več. In da samo sedanji trenutek šteje. Včeraj ni pomembno, jutri ne veš, ali bo, imaš pa danes in to je treba užiti zdaj, brez odlašanja.

Moje sporočilo mladim ženskam: Vzemite si čas zase, za svoje male radosti, jejte zdravo, telovadite, gibajte se, pojdite v naravo in redno se pregledujte.

POLONA ŠTRUMELJ, stara 40 let (ob diagnozi rak dojk: 33 let)

Po raku nikoli več ne bom trošila energije za ljudi, ki tega niso vredni. Zdaj vem, da sem si pred boleznijo vzela premalo časa zase in za družino. Preobremenjena sem bila s težavami, ki to sploh niso, in z ljudmi, ki si niso zaslužili niti moje pozornosti, kaj šele časa. Zdaj svoj čas v največji meri posvečen svoji družini, saj se mi je ob mamini smrti zdelo, da je ostalo preveč stvari nedokončanih, besed neizrečenih.

“Nikoli ne veš, kako močan si, dokler ne biješ bitke z rakom. ”

Moje sporočilo mladim ženskam: Samopregledovanje JE pomembno. Morda zveni klišejsko in verjetno to slišite na vsakem vogalu, a meni in mnogim drugim je rešilo življenje.

MOJCA MIKLAVČIČ, 45 let (ob diagnozi rak dojk: 33 let)

Po raku nikoli več ne bom …Težko je z gotovostjo zatrditi NIKOLI VEČ, ker se zarečenega kruha največ poje. Vendar pa se bom trudila, da bom vedno živela v resnici in v svojem bistvu, tako kot čutim. Družbene norme in pravila močno nezavedno vplivajo na nas in se jim včasih tako močno podredimo, da pozabimo nase. Ustrežemo in strežemo vsem drugim, hkrati pa pri tem vedno bolj pozabljamo na svoje želje, hrepenenja, svojo vizijo o življenju in s tem izgubljamo sebe. Zato želim v prihodnje ohraniti ta del sebe in tudi delovati v tem smislu.

Pred boleznijo si nisem vzela časa zase. Pri 33 letih sem bila mama, večinoma sama, zaposlena z dvema majhnima otrokoma, z vsemi družinskimi obveznostmi, ki so praktično zapolnjevale moj dan v celoti. Skrbi in težave, tudi partnerski odnos, pa so ostajali nerešeni znotraj mene in se kopičili v notranjo jezo ter zamere in se sčasoma kot popolno osebno nezadovoljstvo širili in postali tudi samodestruktivni. Zato menim, da je pomembno vedeti, kdo si kot oseba in kaj želiš v tem življenju, kaj te veseli, osrečuje in polni. Za to je treba najprej opustiti stare vzorce obnašanja ter oprostiti drugim in sebi, saj smo sami odgovorni za svoje življenje. Pri samospoznavanju ni treba delati kompromisov, slednji  so  potrebni  v smislu sprejemanja ljudi, stvari, odnosov, ne pa tudi v smislu kompromisov tako, da vedno znova pozabimo nase. Kakršen koli  kompromis že naredimo, moramo biti z njim v resnici pomirjeni. Pri razporejanju časa sem po bolezni zaradi življenjske situacije naredila kompromis in ga večinoma namenila otrokoma, pri čemer pa sem vseeno našla nekaj potrebnega časa tudi  zase. Fanta sta zdaj srednješolca, čas pa se glede na življenjska obdobja spreminja in ga primerno temu tudi prilagajam, pri čemer ga na srečo ostaja vedno več za zadovoljevanje lastnih  potreb in želja.

Bolezen me je naučila najprej spoznati samo sebe, nato pa tudi živeti svoje življenje. In tudi, da me pri odločitvah ni strah izhajati iz svojega srca, svoje resnice, pri čemer sprejemam druge ljudi in dejanja, se pa resnično lahko sama odločam, s kom želim preživljati trenutke in s kom ne. Moje sporočilo mladim ženskam: predvsem bi si želela, da bi znale ženske čutiti same sebe in živeti svoje življenje, da nas ne bi bilo strah delovati iz svojega srca. Življenje nam je podarjeno, mi pa se ga moramo le naučiti sprejeti, kakršno je, seveda ob zavedanju, da lahko spreminjamo le sami sebe. Srečno vsem na tej avanturi!

ANA ŠINK, 35 leto (ob diagnozi rak dojk: 33 let)

Nikoli več se ne bom sekirala za stvari, ki jih ne morem spremeniti, in za stvari, ki za življenje niso pomembne. To prinaša preveč nepotrebnega stresa, ki po mojem prepričanju vodi v bolezni. Premalo časa sem si vzela za spanje, šport in druženje, čemur zdaj namenim veliko več časa. Da, vsekakor. Dlje časa spim, več časa namenim športu in druženju, predvsem pa se zavedam, da mi je ta čas, ki ga imam, podarjen, in ga ne zapravljam za stvari, ki mi ne prinašajo veselja. Bolezen mi je pomagala sprevideti, da se je treba ustaviti in zares uživati vsak dan, ki ga imamo, ter da je zdravje nekaj, za kar je treba skrbeti vsak dan in ni samo po sebi umevno – tudi v mlajših letih.

Moje sporočilo mladim ženskam: Ne sekirajte se za stvari, ki niso pomembne. Stres je največji strup za naše telo. Skrbite za svoje zdravje s športom, zdravo prehrano in predvsem umirjenostjo. Če opazite, da nekaj ni v redu, pojdite do zdravnika in vztrajajte za hitre napotnice, saj veliko mladih bolnic ne vzamejo resno, s čimer se izgublja dragoceni čas, ki je pri zdravljenju takih bolezni izjemno pomemben.

MATEJA NEŽA SITAR, 41 let (ob diagnozi rak dojk: 39 let)

Tudi po hudih preizkušnjah je navade in vedenjske vzorce težko spremeniti čez noč, še posebej, ker se za nekatere niti ne zavedaš, da ti škodijo. Sama sebi sem se zavezala, da se umirim, osvobodim, da se končno sprejmem takšna, kot sem, in začnem v tem uživati. Da se neham obremenjevati, kritizirati, sekirati na zalogo in skušati ustreči vsem naokrog ter da je dobro dovolj dobro. In kar je še posebej pomembno, končno sem zaživela svobodno, polno in prosto kot ženska, kljub odstranitvi dojk in jajčnikov, kar bi mi bilo nekoč nepredstavljivo.

Zjutraj prej vstajam za tek, po novem znam najti čas zase, za pohode, tibetanske vaje, osredotočenost na dani trenutek tukaj in zdaj, za čas s hčerko ali celo med umivanjem zob; spoštujem preproste stvari, kot so dnevni rituali. Popoldneve namenjam le zasebnemu življenju, trudim se ne več ‘reševati sveta’, postavljati nemogočih ciljev in projektov, ki bi me popolnoma okupirali tako v službi kot doma, še med spanjem. Ne trudim se več izsiliti več iz trenutka, izsiliti več iz sebe, iz svojih zmožnosti, trudim se sprejemati, spuščati in puščati, da se nekatere stvari in procesi sami odvijajo v svojem tempu. Naučila sem se sprejemati minljivost, razhajanja, minevanje, pustiti preteklosti, da ne barva moje sedanjosti in prihodnosti. Stvari, dogodki in odnosi me več toliko ne skrbijo in okupirajo, sebi in drugim puščam možnost, da smo samo ljudje, da vse pač vedno ne teče gladko. In da si sama v življenje prikličem točno to, kar potrebujem. Ter da sem zbolela, ker nisem zmogla več, da je bilo dovolj. Starega načina življenja. Starega odnosa do sebe.

Bolezen me je naučila, da sem imela prevelika pričakovanja od sebe in življenja. Da potrebujem zelo malo in da mi je to vedno na voljo, samo opaziti moram. V soočenju z diagnozo me je presunila misel, da še sploh nisem dodobra polno zadihala, zaživela, zajemala življenja s polno žlico, ker kar čakam in čakam na pravi trenutek, pravo priložnost. Kot da je bila to resna streznitev, da gre zares. Menda sem prvič v življenju začutila neznosno veliko željo po življenju, čisto preprostem bivanju tukaj in zdaj, z mojimi najdražjimi; gledati hčerko, kako odrašča, videti še mnogo sončnih zahodov, uživati med drevesi. Spominjam se dneva po eni od kemoterapij, ko mi je bilo bolje. Zunaj je rahlo deževalo. Osrečilo me je preprosto dotikanje dežnih kapljic skozi strešno okno.

Moje sporočilo ženskam je, da naj se imajo rade, naj bodo mile in dobrohotne s seboj. Naj se najprej sprejmejo in razumejo takšne, kot so, in si zaupajo. Da se negujejo, poslušajo svoje telo, prisluhnejo svoji duši, čustvom, spoštujejo svoje potrebe, želje in živijo polno in brez slabe vesti kot ženske. Da se povezujejo in mrežijo, ker niso same. Da je življenje veliko preprostejše, kot si ga zamišljamo, in da se nam včasih stvari zgodijo z razlogom, da nekaj spremenimo.

LIDIJA BEZELJAK, 42 let (ob diagnozi rak dojk: 39 let)

Ko sem zbolela, se mi je podrl svet. Z veliko volje in podporo družine sem zmagala. Po diagnozi sem se poglobila vase in ugotavljala, kaj je šlo narobe v mojem življenju. Najprej sem pomislila, da je bolezen dednega izvora, saj je moja mama umrla za rakom dojk. Ugotovila sem, da sem se preveč sekirala, obremenjevala, prepirala z domačimi ter si ustvarjala kar neko sliko ali dogodek v mislih, in to večkrat v negativnem smislu. Nase sem prevzemala delo, ki bi ga lahko opravili drugi, a ker ga ne bi opravili tako, kot sem si jaz želela, sam ga raje naredila sama. In nikoli nisem bila jaz na prvem mestu. Zdaj je minilo dve leti in pol, odkar so mi postavili diagnozo rak dojk, in počasi mi uspeva. Želim si in se trudim, da se ne sekiram in obremenjujem zaradi stvar i, ki trenutno v mojem življenju niso pomembne. Trudim se delati samo tisto, kar je nujno in kar lahko naredim. Ne delam si nobenih načrtov, ker me nervira, če ne opravim, kar sem si zadala.

Čas je bil pred boleznijo moj sovražnik, pri štirih otrocih in dveh bratih sem ga imela malo. Nisem si znala vzeti časa zase, za stvari, ki me veselijo in so mi pomembne. Najprej je bila družina, potem pa služba, jaz pa ???? Sprašujem se, zakaj človek mora zboleti, da nekaj spremeni. Zdaj si vzamem čas zase, za kavico, za druženje z mojimi rozikami, ki me razumejo, in si s pozitivno energijo napolnim baterije. Teh druženj mi ne more nihče vzeti. Mož me razume in ve, da potrebujem čas zase ter da bom potem spočita, mirna in bom dobro funkcionirala. Čas s svojimi najdražjimi poskušam porabiti pozitivno, sproščeno ter aktivno, kolikor se le da. Začela sem hoditi k jogi in sproščanju ob gongih, kar me zelo pomirja. Veliko hodim, kar mi pomaga proti bolečinam v kosteh, ki jih imam zaradi hormonskega zdravljenja.

Ko sem dobila diagnozo, sem najprej pomislila na otroke, moža. Ko pa se enkrat začneš boriti in vidiš, da nisi sama, kar gre – iz dneva v dan. Postala sem močna in trdna oseba, čeprav je bilo večkrat težko in nisem videla izhoda. Zelo so mi pomagali pogovori z možem, s prijateljicami, sodelavkami, z rozikami, pa še kdo se bi našel. Misim, da sem takrat povsod videla zgodbe in članke, ki so pisali o raku. Vesela sem, da se piše in govori o tej bolezni, saj o njej vemo zelo malo in je za nekatere tabu (smrt). Ko je moja mama zbolela pred 22 leti, nismo vedeli ničesar o tej bolezni, ki je pri njej trajala leto in pol in na koncu je bila bitka izgubljena.

Mislim, da se ženske premalo zavedamo, kako pomembno je samopregledovanje dojk in na srce polagam: punce, bodite pozorne na vsako spremembo, ki jo zaznate, in ukrepajte naprej. Ne pustite, da vas odslovijo, češ da ste premlade, kar se dogaja. Žalostno, vendar resnično zbolevajo vedno mlajša dekleta.

LUCIJA HRIBAR, 41 let (ob diagnozi rak dojk: 40 let)

Z diagnozo rak sem se srečala pred desetimi meseci in sem torej še v fazi zdravljenja ter sprejemanja sebe na drugačen način. Trudim se, da se ne bi več toliko sekirala in obremenjevala z nepomembnimi stvarmi. Preteklost skušam pustiti za seboj, prav tako stare zamere in jezo. Večkrat se precej zamislim ob besedah, ki mi jih je rekel moj šestletni sin: “Mamica, nadziraj svojo jezo!” Ob dveh majhnih otrocih sem si v preteklosti težko vzela čas samo zase. Otroka me seveda potrebujeta, a potrebujeta mamico, ki je vesela in ne ves čas sitna. Načeloma sem vesela in nasmejana, a nekaj časa pred diagnozo sem opazila – tako sama kot drugi –, da se ne smejem več tako pogosto. Trudim se, da bi bilo v naši družini spet več smeha, prav tako se s partnerjem trudiva, da imava več časa tudi drug za drugega.

Kot rečeno sem še v fazi zdravljenja in v bolniškem staležu. Ko sta otroka v šoli in vrtcu, svoj čas razporejam precej drugače, kot bi ga, če bi hodila v službo. Časa zase imam čez dan več kot dovolj. Privoščim si sprehod ter dobro knjigo. Bolezen me je naučila, da je življenje lepo ter da nič ni večno. Pred diagnozo sem se premalokrat ustavila, nenehno se je nekaj mudilo. Ugotovila sem, kako čudovita je narava ter kako veliko ti lahko da že en kratek sprehod. Bolezen me je naučila, da sem borka, da zmorem in znam! Bolezen me je naučila, da se imam rada ter da se sprejemam, kljub vsem brazgotinam, ki krasijo moje telo. Hvaležna sem za partnerja, otroke, starše, sestro in druge, ki so in mi še vedno stojijo ob strani. Brez njih bi to pot težje prehodila.

Moje sporočilo mladim ženskam: Redno pregledovanje dojk je danes nuja! Vsaki ženski rečem, naj si redno pregleduje dojke. Pot je res trnova, a z močno voljo verjamem, da se da!! V bolezni spoznaš, da če imaš ob sebi prave ljudi, te imajo radi kljub brazgotinam! Še nekaj: Imejte se rade! In ja, ŽIVLJENJE JE LEPO!

DARJA URBANČIČ, 40 let (ob diagnozi rak dojk: 38 let)

Po bolezni bom bistveno manj komplicirala in se ne bom sekirala zaradi nepomembnih stvari. Ne bom več načrtovala vsakega koraka, temveč bom bolj spontana in se bom prepustila toku dogajanja. Pred boleznijo si nisem vzela časa, da bi se v celotnem tempu, ki vlada v zdajšnjih časih, ustavila. Zdaj vsak dan naredim pregled celotnega dne in se zahvalim za vse lepe stvari, ki se mi zgodijo ta dan.

Po bolezni si vzamem več časa zase, za sproščanje v naravi in za druženje s pozitivnimi ljudmi. Manj časa in skrbi bom posvetila službi in se bolj osredotočila na prosti čas in stvari, ki me veselijo, šport, branje in ustvarjanje. Ob bolezni sem spoznala, da znam biti v težkih preizkušnjah močna, verjamem vase in se borim ter da moram v vsaki stvari poiskati nekaj dobrega. Pri tem pa je pomembno, da imamo bližnje, ki nam v težkih dneh stojijo ob strani in nas spodbujajo.

Mladim ženskam polagam na srce: Bolezen ne izbira po letih, zato čuvajte svoje zdravje in poslušajte svoje telo in notranji glas, kaj vam sporoča. Predvsem pa povečajte količino smeha in zmanjšajte količino stresa.

Še veliko lepega, koristnega, srce božajočega in zdravju namenjenega so povedale pogumne ženske na tej povezavi.

Dodaj odgovor