Roza oktober. Rak dojk. Zmagovalke!

Ko bolnice kažejo pravo pot … rak dojk in Zmagovalke!

DEJSTVA: Tudi na roza oktober številke žarijo rdeče. Rak dojk bo kriv, da bo danes umrla vsaj 1 Slovenka. Danes bodo najmanj 3 Slovenke izvedele diagnozo: rak dojk. To so mame, hčere, žene, sestre, babice, prijateljice, (so)delavke …

Ne slepim se. Bojim se. Vsakič, ko si pregledam prsi, si oddahnem. Res si želim ostati zdrava. Le katera ne?! Prav zato me je presenetilo in razveselilo razmišljanje Jane Koteska v intervjuju za revijo Bodi zdrava, v katerem je rekla, da je vesela, da je že pred tridesetim preživela izkušnjo z imenom Rak dojk in je na življenje že tako zgodaj začela gledati drugače ter postavila prioritete na pravo mesto. Če je Jana name naredila vtis že prvič, ko sem z njo delala intervju za Cosmopolitan (takrat je komaj končala zdravljenje raka dojk in še ni imela rekonstrukcije dojk), me je po šestih letih tako navdušila, da sem morala iskati naprej. Povezala sem se z Evropo Donno in jih prosila, če lahko za Cosmopolitan dobim izjave mladih ‘rozik’ – bolnic, ki so nekoč vztrepetale ob diagnozi rak dojk, da izvem, kako se jim je z boleznijo spremenilo življenje. Česa ne bodo nikoli več počele in za kaj si zdaj vzamejo čas, čeprav ga prej ni bilo. Prosila sem jih tudi za sporočilo vsem mladim in malo manj mladim ženskam. Odzvalo se jih je kar 18! Če bi objavili vse, bi napolnili polovico revije;)

Ob prebiranju njihovih izjav me je spreleteval srh, solze so polnile oči in nekaj noči nisem spala. Kakšne Borke! Kakšne Učiteljice Življenja! Hudo mi je, da jim je Življenje moralo dati lekcijo z imenom rak dojke, da so se naučile, vse enako: najprej poskrbeti zase. V reviji sem lahko objavila le drobce njihovih misli. In jih prosila, če lahko njihove bolečine, zmage in predvsem Veličino  delim na svojem blogu. Tako zelo si želim, da bi besede ‘rozik’, kot si rade rečejo, prebralo čim več ljudi. Ker imajo moč. Ker je v njih zavedanje. Ker nam lahko pomagajo, da se ne bomo znašle v krutih številkah, zapisanih v uvodu … Ljube moje, objemimo se, imejmo se rade, ne obtožujmo in ne obupujmo. Ko nam bo hudo, kliknimo na ‘rozike’. Hvala vam, Zmagovalke!!!

SIMONA ARH, 29 let (ob diagnozi rak dojk: 28 let)

Pri 28 letih sem zatipala majhno bulico, ki se je večala. Zdravnik je trdil, da ni nič, in hvala bogu za mojo vztrajnost je bila postavljena diagnoza rak dojke. Z diagnozo se je spremenilo tudi moje življenje, še posebej pogled nanj. Cenim vsak trenutek, ki ga preživim v družbi svoje družine, meni dragih prijateljev in znancev. Od diagnoze naprej ne iščem več majhnih problemov, težav ali stresnih situacij, raje se jim odmaknem, sebe dajem na prvo mesto in tisto, kar si od nekdaj želim, zdaj tudi uresničim. Vsem puncam bi rada rekla, naj bodo pozorne pri pregledovanju, naj vztrajajo, če kaj zatipajo, in naj se ne pustijo odgnati z izgovorom: Vi ste mladi, nič resnega ni.

NATASA ZAGORC, 38 let (ob diagnozi rak dojk: 36 let)

Preden sem zbolela, sem večkrat ugajala drugim, ne glede na to, da tega nisem želela. Pustila sem, da so mi drugi črpali še kako potrebno energijo. Danes si tega ne dovolim več. Še vedno pomagam, vendar z dozo opreznosti, ter pravočasno odidem, ko opazim, da je preraslo v izkoriščanje.

Prej sem se sekirala za vsako stvar, imela sem “sto problemov”, danes, ko se spomnim na vse to, mi je smešno, zaradi kakšnih malenkosti sem se obremenjevala. Pred rakom sem si redko vzela čas za počitek. Imela sem slabo vest, če sem počivala. Danes tega več ne počnem. Telo že samo išče počitek.

Prej sem za vsak izlet in potovanje dolgo razmišljala, ali se splača zapravljati denar. 🙂 Ja, danes so zame spomini na potovanja veliko vrednejši od denarja. Po vsakem potovanju smo bogatejši. Trenutno ne delam in imam časa na pretek. Izkoristim pa ga tako, kot mi tisti dan ustreza. Brez prisile.

Bolezen me je naučila uživati v majhnih stvareh. Res velja tisti pregovor: zdrav človek ima 1000 želja, bolan samo eno. Bolezen me je naučila, da moram biti včasih tudi malo “sebična”. In kar je najpomembnejše: naučila sem se, da nam naše telo pošilja veliko signalov, ko zbolimo, mi pa jih zaradi prehitrega življenja zanemarjamo.

JASMINA KUJAČIĆ, 33 let

Pred diagnozo rak dojk si nikoli nisem vzela ČASA ZASE, nikoli si nisem bila pomembna. V vsakem primeru sem vedno najprej pomislila na druge in niti ko je bil čas zame, sem vedno rekla, da ga ne potrebujem. Vse svoje želje sem dala na stran in se zadovoljila, če so bili drugi srečni. Po bolezni si drugače razporejam čas, več ga posvetim sebi, svoji duši in svojim željam. .. Naredim tako, da sem jaz v središču pozornosti in da sem jaz zadovoljna; nič več ne gledam, da je vse popolno in takoj narejeno. Po diagnozi sem si prisegla, da se ne bom nikoli več sekirala za malenkosti, ki niso pomembne, za malenkosti, brez katerih lahko preživimo, in da ne bom nikoli več gledala, da je vse narejeno takoj; si pač vzamem čas. Bolezen me je naučila, da sem jaz pomembna, da je moje telo na 1. mestu, da moram sebe postaviti v središče pozornosti, tudi če sem zato včasih egoistična. Bolezen me je naučila poslušati svoje srce.

Moje sporočilo mladim ženskam: v vsaki situaciji najprej pomislite na svoje počutje, svoje mnenje in svoje srce. Vzemite si 5 minut za svojo dušo.

NATALIJA ŠINTLER, 39 let

Odkar sem zbolela, nisem in ne bom več tako stroga do sebe, večkrat se bom pohvalila in objela. Jaz sem tista, ki najbolj potrebuje mojo ljubezen. Samo taka jo lahko tudi dam. Ne želim več imeti nobene stvari za samoumevne. Odpadlo je veliko projekcij in ponavljajočih vzorcev. Tako končno lahko doživim dan edinstven, človeka kot unikat. Ne bom se več tako priganjala, pehala, kako stvar oz. opravilo tudi Jutri lahko sprejme. Nisem nenadomestljiva. Stvari lahko počakajo, če ne, že niso zame oz. niso namenjene meni. Ne bom se več trudila ugajati vsem in v vsaki situaciji, ne bom več dovolila, da se me dotaknejo kritike, da bi mogla nekaj narediti drugače, da sem ravnala nespametno. Da so nebesa samo za pridne in da moram živeti po nekem skriptu, ki so ga nekoč nekje napisali drugi. Če čutim, da nekaj ni zame, to pač najverjetneje tudi  ni. Intuicija je moj novi tihi vodič. “Ne” pomeni “Ne” in ugotovila sem, da ga je izreči mogoče na veliko različnih načinov. Da so vsa čustva dovoljena, tudi tista, ki mi prej niso bila. Ta zdaj treniram pogosto 🙂

Pred boleznijo si nisem vzela časa za lenarjenje. Prosti čas sem vedno izkoristila še za en tek, fitnes, kolo, knjigo. Vmes pa so misli švigale sem ter tja. Od ene ideje do druge, enega projekta do drugega. Predvsem v jutri, pojutrišnjem, naslednji teden …Ta trenutek pa je bil izgubljen. Zdaj večkrat sedim na balkonu. Kar tako. In mižim ter štejem korake sprehajalcev pod blokom ali pa svoj vdih in izdih ter ju podaljšam. Živim visoko v stolpnici in tako lahko zrem v oblake. Ne moreš verjeti, kako krasni so v svojem nastajanju! Megla nad reko, rosa v pajčevini. Vse to je novo. Z manj vrveža v glavi.  In samo tako lahko čutim tudi sebe in vem, da je vse v redu točno tako, kot je. Zaradi zdravil, ki jih je prejelo in jih še prejema moje telo, je le-to upočasnjeno. Energije je veliko manj in vse tisto, kar sem npr. prej opravila na hitro, mimogrede, sproti, kar tako, zdaj od mene terja ogromno energije. Včasih je že odhod v trgovino ali po hči v šolo pravi projekt. Za vse potrebujem veliko več časa, kar pomeni, da si ga moram drugače organizirati, če želim kaj od želenega izpeljati. Nič več ne gre na hitro, v nervozi. Veliko več je časa za pripravo, da nekaj izpeljem. Po vsakem takem opravilu potrebujem počitek. To je tako, kot da bi prej od točke A do točke B  prevozila s 100 km na uro, zdaj pa lahko za isto razdaljo vozim samo 50 km/h, včasih še manj. Tudi počasi se daleč pride, z nasmehom na obrazu je lažje in ko si dovoliš zaprosit za pomoč, lahko spoznaš prijatelja. Sama sem tako spoznala celo novo ljubezen 🙂

Ugotovila sem, da se z boleznijo moje življenje prav gotovo ne konča, temveč šele začenja. Da je vsak dan res nov dan in ne podaljšek prejšnjega. Da s počasno vožnjo na poti ugledam veliko več stvari kot z drvenjem in pri nekaterih se splača postati ter doživeti, kar mi je namenjeno, kar ne, pa spustiti. Bolezen me je naučila, da ljudje, ki me radi kritizirajo, s tem več povedo o sebi, kot o meni, a vsak nosi v sebi svojo lučko. Pri nekaterih sije močneje … Bolezen me je naučila, da če res želim videti, moram najprej zapreti oči. Bolezen me je naučila še nečesa: reči Ne, Ne bom ali Ne zmorem ni zadeva slabosti, temveč karakterja, odgovornosti do sebe same. Na prvem mestu si ti. Ceni in spoštuj svojo formo in obliko, načine, kako postajaš v svetu, in tudi načine drugih. Ni boljših ali slabših. Stvari samo so. Mi jim dajemo predznake. Dovoli si začutiti vsa čustva, žalost, jezo, nemoč, sram, hrepenenje, radost, veselje … celotno paleto. Nimamo veliko časa tu, neskončnost je preveč abstraktna, da bi jo s svojim umom doumeli, prav tako vse vesoljne zakonitosti. Toda s hitenjem se kvaliteta izgublja. Kar šteje, kar res šteje, so dotik, beseda, nasmeh, drobtinica lačnemu ptičku ali racam na reki. Čas je relativen. V enem dnevu lahko veliko postoriš, a malo doživiš. Lahko pa gre obratno. Sama zdaj izbiram slednje.

TONIKA RUS, stara 39

Kaj me je bolezen naučila? Imeti rada sama sebe prav tako, kot sem, in nato deliti ljubezen ljudem in življenju ter sprejemat ljudi take, kot so, živeti  in se zavedati trenutka. Življenje je lepo in vredno.

NINA MILIČ, 44 let (Ob diagnozi rak dojk: 39)

Diagnoza me je sesula. Danes bo pet let od operacije. Sem močnejša, pozitivnejša in predvsem vsak dan dobre volje. Imela sem vzor mame, ki je prav tako zbolela zelo mlada in po bolezni živela še več kot 25 let).

Ko te doleti tako huda bolezen, kot je rak dojk, ne razmišljaš drugega kot to, kaj vse boš počel drugače in kaj boš spremenil, kako boš živel naprej … in … moje stresno življenje v preteklosti je bilo najverjetneje tudi vzrok bolezni, zato sem se odločila, da v prihodnje delam na tem, da bo stresa čim manj. Seveda ob predpostavki, da za to največ naredim sama in da se postavim na prvo mesto. Za začetek. Prvo pravilo, ki se ga resnično skušam držati vsak trenutek dneva, pa je: vsakodnevni nasmeh na obrazu. Čim manj slabe volje, prerekanj in stresa.

Za kaj si pred rakom nisem vzela časa, zdaj pa ne delam več kompromisov, ker vem, da JE pomembno? Večen problem … zakaj si ne vzamemo časa … to se vsi sprašujemo potem, ko je že prepozno. Prioritete so nekako postavljene in mame smo žal vedno na zadnjem mestu. Družina … služba … okupacije vsepovsod … nase pa pozabimo! Po bolezni živim popolnoma spremenjeno. Pazim na prehrano, skrbim za športno dejavnost, ki je prej prišla na vrsto samo, če je bil res čas. Ker so otroci že veliki, lahko več časa posvetim sebi. Pa vendar je družina tista, ki je z mano, tako da skupaj poskrbimo, da smo vsi zadovoljni. Pozitiven partnerski odnos je eden najpomembnejših dejavnikov. Podpora in pomoč partnerja, kot pravijo – v dobrem in slabem.

Bolezen me je naučila: Misliti in paziti nase. Uživati življenje in početi stvari, ki me veselijo. Moje sporočilo mladim ženskam: Nikoli ne obupajte. Vedno vztrajajte, četudi vas ne jemljejo resno, vztrajajte! Jaz sem pri sebi čutila, da nekaj ni v redu. Počutje je bilo grozno, bila sem brez volje in energije, potem pa sem našla še bulo na dojki … Pazite nase in kot rečeno – uživajte življenje.

MATEJA VEBER, 35 let (ob diagnozi rak dojk: 33 let)

Po diagnozi rak dojk nikoli več ne bom ista kot prej! Nič več mi ni samoumevno in zdaj vem, da sem na prvem mestu! Ne obremenjujem se več z nepomembnimi stvarmi! Pred diagnozo sem vedno samo hitela naokoli, nisem se ustavila, skrbela sem samo za druge, zase pa ne.

Zdaj redno hodim sama na sprehod, objemam drevesa in meditiram. Ja, po bolezni si večkrat vzamem čas tudi samo za ležanje in branje dobre knjige. Naučila sem se premagovati strah in si vzeti čas za meni všečne stvari. Nikoli ne veš, kaj te čaka naslednji dan.

Ženskam svetujem redno pregledovanje!!! In da si znajo vzeti čas zase in se ustaviti.

 

MAJA VIRANT, 31 let (ob diagnozi rak dojk: 30 let)

Pri rosnih 30 letih se mi je, tako kot vsakemu, ki izve za grozno diagnozo rak dojk, svet raztreščil na koščke. Kako se mi ne bi, ko pa sem ravno začela živeti. Imam 4 prečudovite otročke, ki so mi na vsakem koraku stali ob strani in mi pomagali vsakodnevno premagovati tegobe zdravljenja. Vse to se je zgodilo, ko sta najmanjši dvojčici šteli le 1,5 let, zato je bilo vse skupaj videti še bolj grozno. Sin je takrat dopolnil 3,5 let, najstarejša hči pa komaj 5,5 let. Z možem sva bila popolnoma na tleh, pa ravno sva si rekla, da je najhuje pri najmanjših deklicah mimo. A vseeno sva se zbrala in odločila, da ni še vse izgubljeno in mož se je nato zavzel, da bi poiskal alternativo poleg zdravljenja, ki me je čakalo. Takrat sem sklenila, da se nikoli več ne bom obremenjevala s stvarmi, ki niso pomembne, da ne bom nosila problemov iz službe domov in da ne bom izgubljala časa s ‘prijatelji’, ki nikoli niso bili pravi prijatelji in so mi samo jemali energijo ter so samo igrali, da so to, kar so. Prevečkrat sem bila zaradi tega prizadeta in razočarana.

Res si je težko vzeti čas zase pri štirih majhnih otrocih, vendar sem vedela, da bom morala od takrat naprej kdaj pomisliti res samo nase. Že kmalu po diagnozi sem svoj mir našla v naravi, med drevesi in na travniku, to me je pomirilo in sprostilo. Ko sem bila pri močeh, pa smo z družino in s prijatelji odšli na izlet ali vsaj na dobro kavico na prostem. Omeniti moram tudi skupino mladih bork na socialnem omrežju, ki so me prav lepo sprejele medse, me bodrile, ko mi je bilo najhuje, in me opogumile stopati po poti zdravljenja in po poti do zmage. Tam sem spoznala res dobre prijateljice in zaupnice, ki jih ne bom nikoli pozabila. To so moje roza sošolke, kot si same rade rečemo. Smo res močna skupina bork, ki se borimo za svoje zdravje. Veliko se družimo na raznih prireditvah, na izletih, nekatere celo zasebno s svojimi družinami. Mladim in malo manj mladim dekletom pa polagam na srce, da se bolezen da pozdraviti, če je le zgodaj odkrita. Tako da dekleta, pregledujte svoje dojke in poskrbite za svoje zdravje, dokler je to še mogoče. Bolje je iti trikrat k zdravniku zaman, kot pa enkrat prepozno.

  • Še več izjav, ki navdihujejo, dajo misliti in prikličejo solze v oči, je objavljenih v naslednjem prispevku.

Dodaj odgovor