Ko od ljubezni ostane le še sovraštvo. Zakaj se najprej ljubimo in če ne gre vse po načrtih, potem sovražimo?!
Pravijo, da je od velikega sovraštva do strastne ljubezni le en korak. Kaj pa obratno?!! Zadnjič sem bila priča nič kaj lepemu dogodku dveh nekdanjih zakoncev. Spraševala sem se, kaj vse se jima je moralo zgoditi, da se obnašata – drug pred drugim – tako nizkotno. Pred mano se je razprostrla cela paleta sovražnih čustev, ki so mi dala misliti, kako hitro nas preplavijo, in se spraševala, ali se v afektu res ne da vklopiti vsaj pikice razuma … Pomagali jima nista niti visoka izobrazba, visok družbeni položaj in tudi nadpovprečen standard ne. Nekdaj ljubezen, danes sovraštvo …
Iz ljubezni v sovraštvo
Prijateljica me je prosila, da grem z njo – z bivšim možem sta si morala nekaj predati. Ko sem v njenih očeh zagledala strah, sem vedela – moram. Boji se ga. Pozdravil ni nihče nikogar, kot da smo vsi skupaj dim drug za drugega. A očitno je ta dim ušel iz posebnega dela Aladinove skrinjice, ki nosi ime Bivši zakonci. Ta dim je bil zadušljiv. Strupen. Čeprav verjamem, da nekoč mehek, ovijajoč se med telesoma, dišeč. Nekoč je bil Ljubezen. O, kako hudo mi je bilo, ko sem to gledala! Toliko sovraštva, zamer, strahov … zadaj pa otroci, ki vse to čutijo, ki s kovčki potujejo od enega do drugega …
Ljubezen in sovraštvo – Ne grem se več!
Tudi midva sva se veliko prepirala, preden sva šla narazen, in tudi po tem. Upam, da je tega konec, čeprav se ne strinjava v skoraj nobeni stvari. Stvari skušam reševati z ljubeznijo, čeprav se mi včasih zdi, da tako ali tako ni učinka. Morda me prav zato včasih še vedno zanese. Toda ta včerajšnja izkušnja (biti zunanji opazovalec je povsem nekaj drugega kot biti čustveno vpleten) mi je dala veliko misliti. Premišljujem o tem, zakaj imajo čustva nad nami tolikšno moč. Zakaj razum poklekne, ko se privalijo z vsem hrupom na dan. Zakaj se spremo zaradi bedne preproge, čeprav gre v resnici za to, da se je on/-a do nas obnašal/-a kot do cenene preproge, po kateri lahko hodi v blatnih čevljih in jo zavrže, ko jo obrabi?! In smo (kdorkoli se že najde v tem) to takrat dovolili, ker je bilo za nas sprejemljiveje, da po nas taca z umazanimi čevlji, kot da bi zahtevali spoštovanje ali pač ostali sami … Zdaj je sama. Ugotovila je, da je lepše biti sama, kot v nespoštljivi zvezi. Umazanih kompromisov ne sprejema več, a še vedno zameri, ker jo še vedno boli. Tako težko je preseči … a gre. Zelo sem ponosna nanjo. Počasi se luščijo zastarane bolečine in morda se kmalu ljubezen in sovraštvo ne bosta več sprehajala z roko v roki. Ko pride odpuščanje do drugega, pride tako velika ljubezen do sebe, da nam sploh ni jasno, kaj nam je bilo, da smo zadrževali tisti bes … A na silo ne gre.
Ljubezen in sovraštvo ter čustvena inteligenca
Ob nelepem dogodku sem si dokončno potrdila, da si z umom, ko nastopijo čustva, ne moremo kaj dosti pomagati. Če bomo svoja čustva zatrli, bo samo še slabše, ker bodo enkrat kot vulkan bruhnila na dan. In včeraj sem gledala tri bruhajoče vulkane v družbi in službi zelo cenjenih ljudi. Bilo je nizkotno. Vem, da jih je danes sram – pred samimi seboj. Pa najverjetneje ne bi bilo treba, če bi nas že v šoli učili, kako delati s svojimi čustvi. In če bi to znali že naši starši. Kako zelo pomembno je, da razvijamo čustveno inteligenco in čuječnost! Da v afektu ne počnemo stvari, za katere bi nam bilo kadarkoli žal, ki bi se jih sramovali! Prepričana sem, da imamo VSI toliko srčnosti, da to zmoremo, a vseeno moramo na tem delati, se opazovati, vaditi … tako kot poštevanko. Koliko je 7 x 8? Ne gre tako hitro kot v drugem razredu? Ja, ponoviti bo treba …
Ljubezen in sovraštvo – preden poči pisker
Obljubila sem si, da se bom opazovala. Ker sem bila dan po dogodku, ki ga do takrat nisem mogla odmisliti, pri svoji trenerki uma in čustev – ‘coach inji Tini’ (LINK www.lavela.si), sem lahko vse skupaj hitro predelala. Pomagala mi je tudi odkriti, kdo po navadi dviguje mojo pokrovko. Z njeno pomočjo sem si obljubila, da se bom ob tem človeku še pazljiveje opazovala. Najprej dogajanje v mojem telesu. Če se bo približevalo robu, bom poskušala izstopiti, preden poči moj pisker. Poskušala bom sprejemati tega človeka takšnega, kot je, čeprav velikokrat pritiska na vse moje rdeče gumbe, nemalokrat na vse hkrati. Opazovala bom svoje odzive, se skušala tudi ob hudem alarmu obnašati normalno, tako da me pred nikomer, če bi videl situacijo, v nobenem trenutku ne bi bilo sram. Ne bom kričala, ne bom pljuvala jeze vsenaokrog, a hkrati ne bom pustila, da bi zanikala sebe, svoje občutke in čustva. Če mi ne bo šlo, če se bom še kadarkoli obnašala tako, da bi me bilo zaradi tega sram, bom takoj poiskala trenerja za čustvena stanja in bom delala še posebej na tem. Včerajšnji dogodek se najverjetneje ni zgodil brez namena. Čeprav sem bila včeraj med tistimi ljudmi edina razsodna le jaz, hočem ostati razsodna tudi v ‘meni nemilih trenutkih’. Drugače res ne vem, zakaj bi se še naprej imela za vrsto Homo Sapiens. Če ne premorem čustvene inteligence, tudi razumska bolj malo šteje. Prepričana sem, da je prišel čas … da se dvignemo, da ne tekmujemo, kdo je močnejši v trmi, egu, zameri … Temveč ljubimo. Odpuščamo. Se imamo radi. Sebe. Ni treba, da ta trenutek ljubimo tudi človeka, ki nas reže v srce. A če bomo imeli radi sebe, ne bomo več delali stvari, zaradi katerih bi nas bilo sram pred samimi seboj. In nikoli več ne bomo predpražnik, v katerega bodo drugi brisali čevlje, ali pručka, na katero bodo stopili, da bodo višji od nas.