Telo mi je zjutraj najbolj hvaležno, če ga najprej navlažim s toplo vodo z limono, malo pozneje pa mu privoščim zeleni smuti.

Odrasla sem v hiši z majhnim vrtom. Moja mami zna čarati – zdi se mi namreč, da sem ob rodovitnih letnih časih zrasla tako rekoč predvsem od pridelkov z vrta. Torej sem na okus zelenjave navajena že od malega. Ko je na svet pred nekaj leti pokukal zeleni smuti, se mi ni zdel nič tako groznega, da bi vanj morala vmešati tri banane in ga piti z zamašenim nosom in zaprtimi očmi. Zeleno imam rada. Naj obarva smuti, solato, špinačo, drevo ali obleko.

Zakaj me prebuja zeleni smuti?

Po pravici povedano – nič ne bi imela proti opečencu, namazanim z maslom in domačo marmelado ter beli kavi. Ali rogljičku. Ali bananinem kruhu z arašidovim maslom. Ali jajcem na oko. Morda mehko kuhanim – s kaprami in olivnim kruhom. Mnjami, se mi že cedijo sline. A žal takoj, ko se najem omenjenih dobrot, postanem tako utrujena, da razmišljam samo še o postelji … Nadležno. Poleg tega, da me omenjene dobrote še cel dan ne popeljejo do stranišča, me pa napenjajo in povzročajo neprijetne občutke in neprijetne, oh, saj vemo …

Torej – hvala tistemu, ki se je spomnil zelenjavo in sadje vreči v mešalnik. Predvsem po zelenih smutijih je moja prebava ‘smuth’. Moje prebujanje prijetno poživljajoče, po zelenčku (moje ljubkovalno ime za zeleni smuti) si zaželim izzivov dneva, ne pa postelje;)

Moj zeleni smuti je precej špartanskega okusa – če se le da, vanj ne vmešam niti banan niti jabolk, temveč od sladkega le maline in peso. Zakaj? Ker sem velika sladkosnedka, zjutraj pa se mi sladkega še ne ljubi in takrat najlažje zdržim brez ‘cukra’, obenem pa sem ugotovila, da me začne napenjati, če popijem preveč sladek zeleni smuti. Torej si sladkor raje prihranim za popoldne, če že mora biti (čeprav starodavne vzhodnjaške vede menijo, da je sladko za zjutraj ok, potem pa ne več. Pri meni je tako, da se mi bo sladkega še bolj ljubilo popoldne, če bom z njim začela že zjutraj, torej s sladkimi okusi zjutraj nič ne pridobim in se jim torej raje izognem).

Moj najljubši recept za zeleni smuti

Čeprav kdaj pa kdaj preberem kakšen ‘zeleni recept’ in sem pred leti ob lektoriranju knjige o tej zmešani družbici vitaminov in mineralov izvedela ogromno, jih delam po navdihu oz. tistem, kar imam v hladilniku in zamrzovalni skrinji.

• Ko vstanem, popijem toplo vodo in mimogrede kar v mešalniku namočim chia semena, ker so bogat vir beljakovin (dvakrat več jih je kot v katerih koli drugih semenih in ker sem vegetarijanka, ki se izogiba tudi mlečnim izdelkom in soji, so zame res odlična rešitev), omega 3 maščobnih kislin, antioksidantov (v chia semenih jih je trikrat več kot v robidnicah) in mineralov kalija (imajo jih dvakrat toliko kot banane), kalcija (petkrat več ga je kot v mleku, osteoporoze se mi torej ni treba bati;) in železa (v chia semenih ga je trikrat več kot v špinači).
• Zelena listnata zelenjava: tisto, kar imam v hladilniku – npr. blitva (pozor: okus špinače je veliko prijetnejši, blitvo ‘začetnikom’ odsvetujem), zelena solata (ja, včasih že za zajtrk pojem celo glavo berivke), špinača, pesini listi, malo peteršilja, malo korenčkovih listov (pozor – malo, zelooo so grenki), regrat (je tudi zelo grenek, a ko pomislim, kako je zdrav … zdržim;)). V smuti ne vmešam zeljnih listov (pazi – peče!)
• Zamrznjeno jagodičevje ali včasih zamrznjeni koleščki banan ali ledene kocke ali zamrznjena špinača (če v mešalnik ne dam nekaj zamrznjenega, bo med mešanjem zelenjavo ogrel in s tem uničil precejšnji delež vitaminov, pa še okus toplega zelenjavnega smutija ni nekaj najbolj slastnega – veliko okusnejši je mrzel).
• Kumare (so očiščevalne in dajo osvežilen okus) ali bučke ali na kolobarje narezano korenje (ne pa koleraba, redkvice ipd., ker pečejo).
• Košček ali dva rdeče pese.
• Morda še kakšno superživilo ali mešanica superživil, če menim, da jih potrebujem (glede na počutje, projekte, ki me čakajo v tistem obdobju, pa tudi glede na finančno stanje, saj superživila niso poceni). Moja najljubša: spirulina (celo astronavti jo imajo s seboj na pot v vesolje; v njej naj bi bilo vse, kar potrebujemo, torej je popolno živilo, in MSM za boljšo kožo, kosti, lase in nohte.
• Vse skupaj zmešam in poskusim pojesti, ne pa popiti – torej svoj zeleni smuti skrbno prežvečim. Nemalokrat ga naredim toliko, da ga imam še za dopoldansko malico – svojo stekleničko pa potem, ko smutija ni več, napolnim z vodo, ki me spremlja čez dan, kjerkoli že sem.

Kozarec zelenega smutija namesto skodelice kave

Seveda, priznam – kava diši neprimerljivo mamljivejše od zelenega smutija. Tudi okus je precej drugačen … In ‘zadene’ bolj, saj nemudoma pošlje hormone za akcijo po našem telesu. Jaz dan raje začnem nežneje. Priporočam pa, da če niste navajeni zelenih smutijev, tudi z ‘uvajanjem zelenega’ začnete zelo nežno. Priporočam torej čim manj izrazite okuse in počasno prilaganje nanje:

• nekaj listov surove špinače (špinača se mi zdi od vseh zelenih listov še najbolj mila in sladka)
• zamrznjena banana ali ledene kocke in navadna banana
• kokosova voda ali navadna voda ali jabolčni sok ali voda, pomešana s chia semeni, lahko tudi riževo mleko (po okusu)
• jabolko
• zmešajte do gladkega
• če vam okus ne bo všeč, dodajte še malo banane ter nekaj ledenih kock in še enkrat premešajte

Ko se boste navadili na okus, počasi dodajajte (zeleno) zelenjavo in zmanjšuje količino banan in jabolk, če seveda želite zjutraj pojesti manj sadja. Veliko namigov in nasvetov najdete tudi v knjigi J. J. Smith Zeleni smutiji – v 10 dneh nad strupe in kilograme.

Zakaj pa ne sadni smuti?

Njami. Sadni smutiji so sladička. S hčerko imava najraje jagodne in malinove. Pa še tako lepe barve so … Vendar jih skoraj nikoli ne naredim. Ali se jih lotim pozimi, saj si ne želim že zjutraj pojesti ‘pol gajbice’ sadja. Sadje je super, ker je prečiščevalno in je v njem cela zakladnica vitaminov, a tudi velik delež sladkorja. Fruktoza pa žal ni niti moja niti tvoja najboljša prijateljica. Žal.