Družinska srečanja: Jih ljubite ali sovražite? Vas napolnijo ali vam pijejo kri? Menim, da stari rek Kri ni voda drži. Moja hči mora poznati svoje korenine.
Zdi se mi, da nekako skupaj z ustvarjanjem svoje družine in celo pihanjem malih svečk pride tudi čas, ko začnemo sveče … prižigati. Ljudem, ki so zaznamovali naše otroštvo, tistim, ki bi jih radi bolje poznali, pa za to nismo našli časa, dokler so njihova srca še bíla, pa tudi tistim, ki se nas niso kaj dosti dotaknili, a smo jih vseeno nekako čutili, ker so del nas, naših genov, naše rodbinske preteklosti …

Vabilo na rojstni dan

Zadnja leta se mi je zdelo, da se s svojimi sorodniki videvam le še ob žalostnih slovesih … Kjer si vedno znova obljubimo, da se bomo videli večkrat, pa se kar ni zgodilo. Zato sem bila še toliko bolj vesela tetinega povabila na 60. obletnico. In kot je videti, ne le jaz – zdi se mi, da smo prišli prav vsi. Veliko sem premišljevala o tem; teden pred mano je bil obupno naporen, potrebovala sem počitek, ne pa vožnjo na drugi konec Slovenije, a moja ‘udeležba’ sploh ni bila vprašanje. Morala sem iti. Obenem čutim tudi velikansko odgovornost, da svoje sorodnike, korenine in veje drevesa, ki nosi iste gene, predstavim tudi hčerki edinki. Naj se zave, da ni sama na svetu, čeprav živi sama z mamo. Naj ve, da so tukaj vedno ljudje, s katerimi jo nekaj veže, pa če so ji všeč ali ne. Naj se tudi ob njih nauči sprejeti vse dele sebe. Hčerka se s temi vprašanji ni obremenjevala. Otročad je v hipu postala klapa, ki se je cel dan podila in se igrala, kot da se poznajo že od nekdaj.

Meni je bilo težje. Nisem človek, ki obvlada ‘small talk’; tako prepotreben v večjih družbah ali družinah. Lažje se pogovarjam ena na ena. Ni se mi lahko kar tako smejati, zbijati šale, se pogovarjati v tri dni, ne znam se na hitro približati človeku.

Sorodniki ali prijatelji? Oboje!

Morda se mi je tudi zato (pa ker sem pač živela daleč od svojih sorodnikov) od pubertete do prvega vala pogrebov zdelo, da je čisto ok, da svoj prosti čas namenjam ljudem, ki sem si jih izbrala sama, torej prijateljem. Še za njih nimam skoraj nič časa, kako naj se potem še posvečam ljudem, ki so v mojem življenju le zato, ker so moji sorodniki?! A ne vem, ali k sebi končno prihajam zato, ker me že daje emšo, zaradi vedno večjega števila tistih, ki jih ni več med nami, ali sem le bolj odprla svoje srce. Včeraj se me je dotaknil vsak od njih tako močno, kot še nikoli. In prav noro je bilo, kako nas je – bratrance in sestrične – povezalo fotografiranje.

Bratranci in sestrične

Čisto spontano fotografiranje v smislu – dajmo se na fotko spraviti vsi – je povzročilo, da smo bili od tistega hipa nerazdružljivi. Šele takrat smo nehali ‘tipati’. Nasprotno, moški so se prav po fantovsko začeli butati po hrbtih in tleskati po stegnih (prosim, razložite mi že enkrat to ženskam nerazumljivo dokazovanje naklonjenosti), piti se je začelo malo (pre)več iz glasnih uoooopov (zavojev Štajerci očitno ne delajo, haha) in najboljše od vsega – po vseh teh letih dogovarjanj smo končno določili datum, ko se dobimo le mi – bratranci in sestrične. Obljubila sem si tudi, da si zares vzamem čas in se kdaj pa kdaj vidim s sestrično, ki tako kot jaz živi v Ljubljani, in bratrancem, ki se je preselil direktno med ‘žabarje’, kot je včasih zafrkaval mene. Hčerki sta se takoj ujeli …

Kljub moji začetniški zadregi ob srečanjih z ljudmi, ki jih ne vidim veliko, bi jih pa rada bolje poznala, me je nekaj pogovorov napolnilo. Vedno znova spoznavam, da smo si v nekaterih stvareh in pogledih na življenje tako zelo podobni … čeprav navzven morda precej različni. Zdi se mi, da nam je oma dala izjemno močno popotnico. Sprašujem se, kje so še tiste babice, ki tako močno držijo družino skupaj, četudi je ‘raztrošena’ naokoli in četudi jih ni med nami že dve desetletji. Danes, ko sem še utrujena od včerajšnje ‘čage’, ko v mojih ušesih še vedno odmeva vesela štajerščina in vidim podobe svojih sproščenih in radostnih sorodnikov, obljubljam vam, sebi in hčerki, pa tudi tistim, s katerimi si delim gorenjske gene, da se vidimo … večkrat. Ker kri ni voda.

V plemenskih skupnostih ni bilo depresivcev

Čeprav sem študirala antropologijo, se ne spomnim, da bi kdaj govorili o depresiji in plemenskih skupnostih. Morda nekoč dokončam magistrski študij antropologije vsakdanjega življenja prav s poglobitvijo v to temo 🙂

Torej – brez prebranih študij, a po močnem notranjem občutku se mi zdi, da depresija in močna plemenska povezanost ne gresta skupaj. Ko ima človek občutek pripadnosti, ko je močno vključen v socialno življenje, ko se od njega pričakuje, da dela v dobro skupnosti (in to tudi počne) in ko tudi njemu skupnost vrača, se ne počuti tako preklemano sam. Moji sorodniki na Štajerskem so drug drugemu gradili hiše. V času mojega otroštva so rasle po griču kot iz legokock. Tete so za vsa praznovanja napekla peciva … Vedno so se mi zdeli kot veliko, močno pleme. Mi, ‘Gorenjci’, smo bili bolj sami zase. Jaz sem v to ‘pleme’ nehala zahajati že konec osnovne šole, takoj ko so mi dovolili, da sem lahko sama doma. In v vseh tistih letih ‘nepovezanosti’ sem se borila s kar močno in zelo prikrito depresijo. Poznam še kar nekaj depresivcev, ki se ne družijo s svojimi sorodniki, temveč z le skrbno izbranimi prijatelji. In poznam kar nekaj precej veselih ljudi, ki na ‘svojo kri’ ne pozabijo nikoli. Pa saj sploh ni treba študij – poskusimo, če moja hipoteza drži, povezujmo se, pomagajmo, stojmo si ob strani in prepričana sem, da bo življenje svetlejše. Pa četudi ne bo – ob druženju z ljudmi, s katerimi nas veže kri, bomo spoznavali nove delčke sebe, tudi tiste, ki nam niso všeč, in tako vedno znova dobili priložnost sprejemanja, učenja, širjenja svojega pogleda in zavesti.