Od nekdaj rada pojem. Nobena pevka nisem, a vseeno me je pred leti prežela močna želja po tem, da bi svoj glas obrusila, ga prepoznala in zapela drugače. Želela sem si učiteljico, ki me ne bi trenirala za profesionalno pevko, temveč za spoznavalko sebe skozi glas, ki bi ga skupaj z njo spoznavala in pilila najprej do svojih globin, obenem pa tudi do potankosti določenega tona. O svoji želji sem vsake toliko spregovorila in izvedela, da prav to dela neka učiteljica v Rožni dolini v Ljubljani (Mojka Žagar). Da je čudovita učiteljica, ki petja ne uči klasično, temveč bolj na duhovnem nivoju. »Točno to rabim!« so se mi posvetile oči, usta pa so se razširila v nasmeh. »Ampak ima zelo zasedeno,« je bil odgovor, jaz pa nisem več spraševala … in sem si, tako kot premnogo stvari, odložila svojo željo na nekoč … ko bo imela ona čas in predvsem, ko si ga bom vzela jaz. Zase. Ker takrat, takrat pač nisem bila dovolj močna, da bi si vzela čas in investirala – čeprav bi lahko – vase. Zdel se mi je totalni luksuz. Hoditi na pevske vaje, čeprav ne nameravam postati pevka. Ampak morda, nekoč ….

Intervju po imenu nega glasu

Juhej! Ta nekoč se je zgodil z začetkom tega čudovitega poletja, čeprav si tega luksuza zdaj ne bi mogla privoščiti. Pa je prišel kar sam. Mojko zdaj poznam že skoraj peto leto, najprej sem jo spoznala kot pevko ansambla Vedun (poje kot slavčica, neprecenljiva je bila vsaka minuta, ki mi je bila namenjena, da sem poslušala njen glas) ter terapevtko Katedre Veduna, zdaj pa še kot zelo posebno učiteljico, ki s svojo nežnostjo pride v najbolj skrite globine, iz katerih iz nas izvablja glas naše duše. »Ko poješ, ne moreš ničesar skriti,« rada reče Mojka. »A kar je najbolj zanimivo, ko pride glas, s katerim se povsem predamo, odpremo in ne prikrivamo ničesar, je vedno tako lep in čist, da velikokrat preseneti ne le pevca, temveč tudi mene.« Torej nam prav strahovi, da bi drugi (ali celo sami o sebi) o nas izvedeli preveč, naš čudoviti glas prekrivajo s sencami, ki njegovo čistost, veličino in lepoto ohromijo.

Na intervjuju, ki je bil objavljen v reviji Jana, preberete ga lahko tukaj sem izvedela, da Mojka pomaga ‘spraviti glas in glasilke v red’ ne le pevcem, temveč tudi turističnim vodičem, učiteljem, igralcem, ki glasilke nemalokrat izčrpajo do onemoglosti. Pokazala mi je nekaj vaj, v meni pa je vedno bolj tlela želja, da zaslišim glas svoje duše tudi skozi svoj govor in petje, saj čutim, da je okrog njega neka teža, nek strah. Da očistim svojo grleno čakro (za katero mi je že profesorica novejše slovenske književnosti, dr. Irena Novak Popov pred davnimi leti rekla, da imam zablokirano in naj že kaj naredim v zvezi s tem …) in pobožam še svojo ščitnico. Ja, vse to sem si obetala od ur nege glasu z Mojko Žagar, ki me je po objavi intervjuja povabila na svoje delavnice.

Nega glasu – prvi dan

Tistega ponedeljka sem se veselila kot otrok. Srce mi je razbijalo, ko sem se spet znašla v njeni učiteljski sobici, 15 minut prezgodaj. In sva začeli. Z vajami, dihanjem, ravnanjem hrbtenice. Seveda sem si želela narediti čim več, Mojka pa me je ‘ustavljala’. Ni želela, da naredim čim več vaj, temveč da začutim sebe. Učila me je miselnosti ‘pišmevrit’. Prepoznavala sem svoje vzorce čim večje storilnosti, čim boljšega izkoristka časa, nadzora nad vsem, kar počnem. A Mojki je vse to uspelo topiti. In na koncu sva zapeli. Nisem mogla verjeti, ganjena sem bila do solz, mislila sem, da bova cel teden morali delati le na moji ‘trdoti, odstranjevanju prahu z glasilk’, medve pa sva kar peli! Prehitro je minila ura in celo pot proti domu sem pela. Bilo je tako lepo in barvito – cel svet, vsa narava, ki je švigala mimo mene, ko sem kolesarila proti domu. Celo ljudje, mimo katerih sem vozila in ob njih le malce utišala svoj glas, so bili lepi, nežni, kot moje počutje.

Nega glasu – drugi dan

Komaj sem čakala, da bo ura šest. Ozaveščali sva moje vdihe in izdihe, ozaveščala sem svojo (ne)sproščenost in vpijala Mojkine besede, glasove, nasvete … ter ugotavljala, da me velikokrat opozori glede vdihov, ki jih je preveč … zaloge zraka je še veliko. To mi nikakor ni šlo. Peli sva, peli, in domov sem v petju poletela kot bela golobica s čudovitim glasom, se mi je zdelo.

Nega glasu – tretji dan

Jah, po navadi se tretji dan kje zatakne … Zdaj se mi je zdelo, da že vem, za kaj gre. Da zdaj pa res moram dati vse od sebe, da bova napredovali. Storilnostna Petra, ki se je s pričakovanji do same sebe močno zablokirala. Pa vseeno sem opazila, da nekaj z mojimi nenehnimi vdihi in zalogami zraka ‘ne štima’. In na koncu sva spet peli, domov pa sem se odpeljala skorajda pomirjena.

Nega glasu – četrti dan – preskok in spoznanje

Prišla sem skorajda brez pričakovanj, zato je prišlo do spoznanj. Ko me je Mojka že ničkolikič opozorila na nepotreben vdih, sem vedela. Diham na zalogo. Že vse življenje. Panične napade doživljam, ko ni zraka. Na vadbi mi postane slabo in odpiram okna, takoj ko porabimo prve mililitre kisika. Ko sem bila majhna, je žrelnica pretirano rasla in mi preprečevala normalen dotok zraka. Mami mi je velikokrat govorila o tem. O ‘napadih’ pri dveh letih, ko so se mi razširile zenice, ko sem klicala po njej in stegovala ročice mimo nje naprej, v daljavo, čeprav me je stiskala v naročju … kako jo je bilo strah, ker ni vedela, kaj se mi dogaja. Pred par dnevi sem se teh ‘napadov’ spomnila tudi sama. Zelo živo se zdaj spomnim, kako je bilo – klicala sem mamico – mamica, mamica, pridi, pridi, bila je tako daleč, na drugi strani kuhinje, ki se je razpotegnila, kot bi bila skladišče, vse je bilo zaokroženo, kot med nekakšnimi okroglimi ogledali, ne ravno megleno, a tudi ne povsem razločno, vse je bilo popačeno … razen moje mamice. Stegovala sem roke proti njej, jo klicala, jokala. Nisem se mogla premakniti, da bi prišla k njej, čeprav mi je govorila: Tukaj sem, tukaj sem. Spomnim se njenih besed, a meni se je zdela tako daleč. V resnici me je stiskala k sebi in tolažila ter zraven jokala, ker ni vedela, kaj se dogaja.

Na četrti uri pri Mojki mi je torej postalo jasno. Da si ves čas, vsako minuto – že 43 let – delam zaloge zraka, ker sem nekoč doživela travmo … Sprašujem se, kakšne vse zaloge si še delam zaradi te tako življenjsko pomembne lekcije (premalo zraka – naredi zalogo, saj nikoli ne veš …). In sprašujem se, koliko travm iz zgodnjega otroštva še kroji moje življenje in ga tako močno kot moje pretirano dihanje zaznamuje iz dneva v dan. Zdaj ga skušam ozaveščati. Vidim, da mi še vedno – po dobrem mesecu ozaveščanja in dela na sebi – uspeva ohranjati velikanske zaloge zraka. ‘Nikoli se ne ve,’ verjetno pravi moje telo, medtem ko se sprašujem, kaj vse še skriva moje nezavedno, ki se ga trudim čim bolj preobraziti v zavedno.

Nega glasu – peti dan

Peti dan sem samo še uživala. Malo vadila, veliko pela. In se poslavljala od Mojke, ki me je povabila še na avgustovske delavnice od 28. 8. do 1. 9. Res sem srečkica, blagoslovljena z angeli z nebeškimi glasovi, ki mi tako nežno, sočutno in lepo pomagajo odkrivati moj glas in moje travme, da lahko najdem zaklade!