Spet v telovadnici. Pilates – vadba, ki me je prepričala na drugo žogo
Pilates?! Ni me prepričal, dolga leta ne. Joga je bila zame nadvadba (še vedno je), o pilatesu pa sem si po nekaj različnih urah pri različnih učiteljih, ki so me kot novinarko povabili preizkusit njihovo vadbo, uvrstila med športe, s katerimi si lahko poškodujem hrbtenico, namesto da bi jo razgibala in utrdila. Tudi dihanje se mi je pri pilatesu zdelo povsem nenaravno … Čeprav mi je bila teorija o pilatesu všeč, me je v praksi odbil. Prav zato nisem mogla razumeti, kako lahko prof. športne vzgoje, Tanja Želj, ki sem jo že od samih začetkov najinega poznanstva – torej od začetkov njene Tanergije® – iskreno spoštovala kot strokovnjakinjo in promotorko zdravega življenja in gibanja – vadi in uči prav pilates. »Pridi poskusit,« mi je rekla vedno, ko sva skupaj pripravljali kak članek ali ko sem jo kar dobesedno vprašala, kako to, da uči prav to zvrst vadbe.
Osel gre le enkrat na led … k sreči nisem osel in sem našla učiteljico, ki me je naučila drsati
Ko sem s Tanjo naredila veliki intervju za revijo Jana, me je obdarila z bonom za njeno vadbo. Še vedno nisem prišla na vadbo pilatesa. Ni me mikalo, po še eni stresni selitvi je moje telo zaradi izgorelosti prevečkrat obležalo. Nenehno sem zbolevala, vse, česar koli sem se lotila (celo meni tako drage joge), je bilo za moje telo preveč stresno, posledica pa so bile dolge viroze in hudi sinusitisi, ko je mimo mene le pripihljal vetrček, in ostala sem čisto brez kondicije ter z neprožnim telesom. Tanja pa je bila vztrajna, saj si je resnično želela, da začutim in dojamem pilates. In začela sem hoditi na priprave za vadbo. Takoj ko mi je postalo prijetno, ko sem v sebi začutila nove moči, sem zbolela, tako kot zadnja leta vedno, ko sem začela kaj trenirati. K sebi sem se spravljala dolga dva meseca in od priprav mi je uspelo narediti le nekaj uric. Tanja je verjela vame in znašla sem se v telovadnici, na čisto pravi vadbi, ki jo je vodila ona. Že pred njo me je bilo sram, tu pa je bilo še vsaj 10 žensk, včasih pa za povrh še kakšen moški, pred katerimi bi se najraje skrila, ker moje telo ni bilo skladno, ni zmoglo narediti veliko ponovitev, poleg vsega pa me je učiteljica ves čas morala popravljati. Ker pilatesa res nisem razumela in ker je ‘pritiskal na gumbe’, ki jih po navadi nisem uporabljala. Nisem znala uporabljati svojega središča. Čeprav sem dolga leta plesala in preživela večere in ogromno vikendov v telovadnici, svojega osrednjega dela nikoli zares nisem čutila, v križu sem se lomila, rebra širila … Podobne napake sem delala tudi pri jogi, pri vseh vadbah pa sem nemoč trebušnih mišic kompenzirala z močnimi nogami. In si delala škodo.
Jaz, ki sem na aerobiki vadila z najtežjimi utežmi, tekala v hrib z zvitim gležnjem, kolesarila na Pokljuko, vsak dan rolala po pet krogov okrog Blejskega jezera in bila nasploh močna kot mašina …
… ter sem nenehno tekmovala s seboj, se dokazovala sami sebi, da zmorem, da danes lahko še hitreje pretečem, prekolesarim, prerolam … sem zdaj, ob popolni podpori prave učiteljice, začela čisto od začetka … kot prava ‘analfabetka za vadbo’. Z izgorelim telesom, s katerim nisem imela več kaj dosti stika in ob vadbi, ki je nisem razumela in ki je tudi nisem imela rada. Poleg tega, da sem ves čas videla, kaj vse zmorejo druge. Nekatere precej starejše od mene. Gledala sem njihova čudovita telesa, ki zmorejo veliko več, kot je moje telo kadarkoli. Še vedno se mi zdi, da sem na začetku, čeprav obiskujem pilates že skoraj eno leto in je za mano že 79 ur vadbe. Ob Tanjini podpori delam (le) toliko, kolikor trenutno zmorem. V majhnih napredkih iščem svoje maksimume. Ni se mi lahko soočati s tem, od svojega telesa bi želela več, a vedno bolj se sprejemam. Včeraj sem zmogla več, danes manj. Nisem še dovolj močna ali gibljiva, da bi lahko prešla na naslednjo težavnostno stopnjo … Ob pilatesu z učiteljico, ki mi daje popolno podporo in razumevanje, se imam tu, kjer sem danes, rada. Pravzaprav se imam vedno raje, čeprav težko sprejemam, da zmorem toliko manj, kot sem pred 15 leti.
Ko je svet postal lažji, jaz pa močnejša … psihično močnejša!
Ne, nisem shujšala, za to bi morala pokuriti več in jesti manj. A zgodilo se je veliko več – nekega pomladnega dne, ko sem po vadbi stopila iz avta, sem presenečena ugotovila, da hodim povsem drugače. Da se masa mojega telesa ne usede le na kolke in kolena, temveč sem se ‘potegnila navzgor’ in nekako prerazporedila svojo težo. Ne morem verjeti, kako sem včasih hodila, obremenjevala sklepe, morda celo organe v trebušni votlini, pa tega sploh nisem vedela! Nisem vedela, da lahko hodim tako drugače! Zgodilo se je še dvoje: moja drža je iz dneva v dan lepša (in bolj ozaveščena), počutim se bolj zdravo (hm, ne zbolevam več ob najmanjši sapiciJ) in láhko, skupaj z močjo v središču telesa pa je prišla še ena moč – duševna moč. Začutila sem, kako postajam odločnejša. Kako zmorem vedno več. Kako se več ne otepam stvari, s katerimi ali kakršnimi sem vedno odlašala. Tanjo sem dobesedno povprašala, če obstajajo kakšne študije o tem, kako se ti spremeni življenje, ko okrepiš svoje središče, saj sem tako močno začutila spremembe in novo samozavest, da sem bila prepričana, da se to zgodi vsakomur, ko utrdi svoj ‘steznik’. Velikokrat v življenju, ko sem (spet) začela vaditi, so bili občutki moči, zmožnosti telesa in lepote giba navdušujoči. Vendar takšne spremembe nisem doživela še nikdar.
Ravnovesje, prihajam 🙂
Učim se ravnovesja. Svojega telesa, uma, čustev. Ne morem verjeti, koliko bolj stabilna sem, ko sem čustveno umirjena. To sem opazila že pri jogi in to opažam pri pilatesu, ki postaja moja nova meditacija in malce tudi obsesija. V petinštirideseta, ki me bodo pocukala čez dva meseca, bom vstopila elegantno, morda kar v lastovici (precej sem jo že izpolnila, hihiJ). Svoje telo bom raziskovala naprej. Vsak gib – od tega, kako se moja stopala dotaknejo tal – na katerem delu močno in na katerem skoraj nič, do drže, počutja … Včasih bom po vadbi ‘letela’, ker bom prekosila samo sebe – ne v ponovitvah gibov, temveč v njihovi pravilni izvedbi. Drugič bom vesela le zato, ker bom zdržala celo vadbo. Ja, težko je, ko pridejo dnevi, ko mi preprosto ne gre, ko si želim več, a ostanem tam, kjer trenutno sem. In so dnevi, ko mi gre bolje, kot sem pričakovala, ko se trudim, da izpeljem ‘osnovni’ gib najbolje, čeprav si že močno želim ciljati na naslednjo stopnjo … Hvala, Tanja, da si me pomagala umiriti in me hkrati tako močno spodbudila … v spoznavanje novih dimenzij mene, mojega telesa ter nenazadnje, da sem ob pravem učitelju lahko ovrgla predsodek o njegovem ‘predmetu poučevanja’, tokrat o pilatesu. Posvojila sem ga in ne dam ga več v predalček ‘ni zame’. Ker je zame! <3 #lovepilates #lovemybody
Če te zanima, kako sem vzljubila svoje telo (šele, ko je izgorelo), preberi tudi: Jaz in moje telo.