O njih kroži toliko grdih zgodb in šal, da res ne vem, od kod se je vzela moja tašča. Sprejela me je kot hčerko in čeprav sva šla z njenim sinom narazen in ji je zaradi tega hudo, me ima moja tašča še vedno rada.

Še več. Čeprav naju loči 150 kilometrov, še vedno pridem k njej na obisk. Pri tašči ne popijem le kave. Včasih ostanem tudi po nekaj dni. Grem teč v najlepši park, kar jih poznam, tašča pa medtem čuva mojo hči. Odnesem domov nova oblačila, ki jih je sešila ali spletla za naju s Tajo. Ja, ne le za vnukinjo, tudi za svojo nesojeno snaho – zame. Zame bo vedno tašča, nikoli nekdanja, ‘ex’. Če na mojo pot kdaj pride še kakšna, bom pa imela dve:).

Najlepši sprejem

Nikoli ne bom pozabila dne, ko sem spoznala svojo taščo. Pričakala me je povsem urejena, miza pa se je šibila (dobesedno, čeprav smo za njo sedeli le štirje) od jedi. Obisk je bil kratek, formalen, a vseeno prežet s toplino. Moji strahovi in bojazni so bili zaman. Morda bi lahko temu rekli srbska gostoljubnost, a zame je še veliko več. Resnična toplina, sprejetost. Takšne, kakršna sem.

Ni me odvrgla

Četudi ji je hudo, da se je naša družina razpadla, me ni zapustila. In jaz ne nje. Večkrat me ljudje sprašujejo, kaj mi je, da se še vedno ukvarjam z bivšo taščo. Tisti hip, ko sva z njenim sinom šla vsak svojo pot, naj bi bila ‘odrešena’ tudi njegove družine, tašče. Sprašujem se, zakaj. Ona je babica moje hčerke. Moja hči jo obožuje. Je že res, da ji včasih kupi ali dovoli kaj, česar ji jaz ne. A to počne tudi moja mama. To so pač babice.

Bi kaj spremenila? Ja.

In da ne bo pomote – nisem idealna snaha. Vem, da bi vsaka tašča svojo idealno snaho opisala bolj po svojih merilih, ker se pač lažje ujamemo s človekom, ki nam je čim bolj podoben po značaju, razmišljanju, dejanjih … Četudi moja tašča tega najbrž nikoli ne bo rekla na glas, vem, da si želi, da bi bilo tudi pri meni marsikaj drugače. Ljuba baka (tako ji pravim, odkar je postala babica moji hčerki), povsem razumljivo. Tudi jaz si včasih želim, da bi bilo kaj drugače. To je povsem človeško. Med nama so tudi kulturne razlike …

Moja tašča – moje ogledalo

Zavedam se, da je tudi ona velikansko ogledalo. Ob katerem se lahko ogromno naučim. Včasih premišljujem, kako sem lahko srečna, da imam dve tako čudoviti ogledali. Na eni strani od moje ljube mamice, na drugi pa ga drži moja ljuba tašča. Včasih mi kažeta iste stvari. Veliko pa je takih, na katere me opozarjata vsaka zase. Naj bom dobra učenka, opazovalka, ‘spoznavalka’, si želim. Že če bi bile samo moje brisače poravnane tako v vrsto, če bi se tla tako svetila in bi vse lončnice cvetele zato, da mi kažejo, da se splača truditi, da ima človek občutek, kot da je vsak dan praznik, bi se od nje naučila ogromno. Pa je tega še tako veliko! Sem povedala, kako ji je ime? Dušanka. Duška. Na vratu se ji je z leti izrisalo srce. Včasih ga je nosila na verižici, ki jo je obljubila svoji vnukinji, moji hčerki, zdaj se je izrisalo v njeno kožo (pozoren opazovalec ga bo videl na fotografiji). Pa naj še kdo reče, da plemenita starost, ki se je zarisala v naše telo, ni nekaj lepega … In da bolezni, slabše počutje niso prišli tudi zato, da bi človeku pomagali, da brez slabe vesti obsedi na kavču. In da mu drugi skuhajo kavo. Ljuba baka, največja gostiteljica, kar jih poznam, prosim, dovolite si, da naslednjič jaz skuham kavo in vas vsaj malo pocrkljam. Hvala, da ste. Hčerkina bakica in moja tašča. Naj vam bodo življenje in leta naklonjeni! Jaz pa se bom potrudila, da čim večkrat pridem, vas objamem in z vami izmenjam besede in toplino, ki jih vsi tako potrebujemo.

Kri ni voda

Družinske vezi je treba negovati. Za tem stojim tako trdno, da sem o tem tudi že pisala, če te zanima, preberi tukaj.