Živim nad črto ali pod njo? To vprašanje si zadnje čase nenehno zastavljam, saj je preprosto in hkrati močno orodje, ki me ves čas spominja, kje sem s svojimi mislimi, dejanji, kam so obrnjene ustnice. Moja mantra, motivacijski izrek ali vprašanje, ko se mi pobesijo ustnice, je: Živim nad črto? Kakšno črto? Pred nedavnim mi
Veliko zelenjave, stročnice in žita. Poln okus, ki ga pričara le enolončnica. In prav enolončnica je za moje telo čisti balzam in ravno pravo krepčilo po pohajkovanju po hribih ali smučanju.
Če odrasteš v družini, v kateri dobi največ pozornosti, odobravanja, naklonjenosti in ljubezni tisti, ki bolj trpi (samoimenovana ali neimenovana žrtev), predooooolgo ne veš, da ne bi bilo treba trpeti; da bi bilo lepše in tudi lažje ‘samo’ Živeti. Odrasla sem v črno-belem svetu. Bili so dobri in slabi. Včasih se mi je zdelo, da
Nepopolna sem, priznam.Ob koncu leta delam bilanco in se sprašujem,v čem sem letos napredovala.Morda prav v tem, da si priznam: nepopolna sem.Se v svoji nepopolnosti sprejmem in objamem ter obenem ne pustim, da bi ostala na mestu.
Če smo žalostni, nezadovoljni, bolni, ne dovolj lepi in vitki (po vsiljenih lepotnih standardih), kupujemo. Najverjetneje nas bo osrečil vsaj tisti izdelek iz reklame … Ali tisti lonček iz izložbe, če že ne moremo imeti vile z bazenom.
Krepka bučna juha je zame najboljša malica in kosilo, ko cel dan hitim naokoli – nosim jo kar v termo posodi in jo srkam kot čaj – pogreje moje telo in želodec, pa še pred prigrizki me ubrani. Priprava je povsem preprosta in vzame čisto malo časa.
Roza oktober (rak dojk) nas spominja: pregledujmo se. Imejmo se rade. Zmagovalke, ki so doživele besedo rak dojk, nas učijo. Učiteljice Življenja, sem jih poimenovala. Borke z veliko začetnico.
Tudi na roza oktober številke žarijo rdeče. Rak dojk bo kriv, da bo danes umrla vsaj 1 Slovenka. Danes bodo najmanj 3 Slovenke izvedele diagnozo: rak dojk. To so mame, hčere, žene, sestre, babice, prijateljice, sodelavke …
“Ti greš na dopust brez hrane, vode in besed?!” Ljudje še nekako razumejo, da zmorem pet dni živeti brez hrane, a štiri dni brez vode?! Ja, gre. Nepitje zelo upočasni moje telo, a saj se mi na Murtru, kjer izvajamo Veduna suhi post (prvi del članka je na voljo tukaj) nikamor ne mudi, še na stranišče
Moj zelo poseben dopust se imenuje Veduna suhi post. Ja, na dopustu ne jem, ne pijem in ne govorim ter meditiram v temi. Veduna suhi post je pravi blagoslov za moje telo, živce, prenapeti um in utrujena čustva, zato sem se ga udeležila že četrtič.