Dolgo o tem nisem govorila. Da ne slišim dobro. Ja, res je. Ne slišim te, čeprav bi te rada. Ne, ne gre za selektiven sluh. Če govoriš prepotiho, momljaš ali šušljaš, se s tabo sploh ne morem pogovarjati. Danes svoje naglušnosti ne morem več tajiti, razen če govoriš zelo na glas, če sva dovolj blizu in če te lahko ves čas gledam v obraz. Če se vseeno ozreš malce stran, bom ugibala … in morda v veri, da sem te slišala, odgovorila na tvoje vprašanje nekaj čisto tretjega, tebi pa se bo zdelo, da imam kakšen kolešček v glavi premalo.

Začelo se je, ko sem še dobro slišala

Začelo se je takrat, ko sem še dobro slišala. Ko sem slišala, da zunaj dežuje, ker so dežne kaplje šklepetale po oknih in se odbijale od tal, ko sem slišala, da se je avto ustavil pred našo hišo, ko sem po zvoku korakov ali vrtenju ključa v ključavnici prepoznala, kdo se je vrnil domov, ko nisem mogla spati, ker je okoli mene brenčal komar, ali pa ko mi je sošolec prišepnil rezultat 3. računa na 2. strani pri kontrolni nalogi. Bila sem v osnovni šoli, ko je moja mami dobila slušni aparat. Slabo je slišala, po petkrat sem ji morala ponoviti vsako stvar in včasih se sploh nisva mogli sporazumeti. Nikoli ne bom pozabila dneva na plaži, ko se je spoprijateljila z gospo iz sosednjega šotora. Pogovarjali sta se in moja mami je ni slišala dobro, a se je delala, da jo sliši. Verjetno je veliko ugibala, kot to zdaj delam jaz, in s tem včasih nasmejim, včasih pa ujezim sogovornike. Kot zunanja poslušalka pogovora, zraven pa še najstnica, ki ji ni bilo vseeno, kaj si tista ženska misli o moji mami, sem bila zgrožena. Na čase je pogovor tekel lepo. Občasno pa je mami rekla nekaj čisto iz konteksta (kot bi bila malo ‘prismojena’, toda tista ženska se je delala, da ne opazi čudnega odgovora. Ker mami ni držala cele niti pogovora v svojih rokah (čeprav je menila, da jo), je bilo slišati, kot da se nenehno izmišljuje in laže, pri tem pa ni prav nič spretna.

Pogovor v dvoje

Danes vem, kako je to. Pri sogovorniku pač ne morem ob vsakem, čisto vsakem stavku preveriti, ali sem res slišala tisto, kar je rekel. Ne morem vprašati za vsako besedo trikrat. Vem, da je težko razumeti, a če bi te za vsak stavek po petkrat vprašala, kaj si želel/-a povedati, bi nehal/-a komunicirati z mano v dveh minutah. In bi se me izogibal/-a v velikem loku. Ker je to izjemno neprijetno in naporno. Nikomur se ne ljubi ponavljati vsakega stavka po dvajsetkrat. Moja komunikacija je torej taka: napeto opazujem vsak sogovornikov premik. Gledam ga v oči in usta. Lahko mu je nelagodno ali pa si mojo izjemno pozornost, osredotočeno nanj, predstavlja po svoje. Veliko predvidevam. Ničkolikokrat prekršim mejo in ‘zlezem’ v sogovornikov intimni prostor, ker vsak milimeter šteje (bližje ko sem ti, več tvojih besed bom ujela, sploh če je okoli naju še kakšen zvok, naj gre za glasbo, promet ali šum vetra, ali če govoriš prepotiho za moja ušesa). Moja glava je ves čas potisnjena proti tebi, čelo nagubano, pogled uperjen vate. Možgani mi delajo tisoč na uro in po vsakem pogovoru sem izjemno utrujena. Morda sva se sporazumela in je bil najin pogovor uspešen. Morda pa ne. Ker govoriš prepotiho zame, ker je okoli naju prevelik hrup, ker momljaš ali šušljaš. Morda bi najin pogovor, če bi te dobro slišala, trajal in trajal, ker si zanimiv človek in mi imaš povedati veliko zanimivih stvari. Morda bi sklenila posel. Morda bi vzpostavila prijateljsko vez. A če s teboj ne morem normalno komunicirati (in ti ne z menoj), je vse zaman. Ne gre.

Ne slišim, kaj mi govori hčerka iz druge sobe, čeprav se je od majhnega navadila govoriti izjemno na glas, da jo mama vsaj kaj sliši, ne slišim te, ko me pozdraviš na cesti, ne slišim, ko me kdo kaj vpraša na ulici (sploh ne vem, da me kdo kaj sprašuje), koliko sem dolžna za kavo v kavarni, da za mano vozi avtobus, da kolesar zvončklja za mano, naj se umaknem, in da mi zvoni telefon.

Že leta ne morem več delati v pisarni, hoditi na predavanja, delavnice in meditacije

Delam na uredništvih ženskih revij. Ker sem tudi jaz ženska, delo v pisarnah vedno doživljam kot izjemno zanimivo. Pišemo o stvareh, ki me navdihujejo. Modne in lepotne novinarke ves čas prihajajo v pisarne s stvarmi, ki so ta hip moderne, najbolj vroče, nenavadne in jih je treba videti, pokomentirati, se jih dotakniti, se jim nasmejati … Intervjuje delamo z zanimivimi ljudmi in se o njih pogovarjamo. Izmenjujemo si mnenja o strokovnjakih. Poleg vsega drugega dela, izmenjave informacij, ki poteka po ustaljenem tiru, brez naprezanja, mimogrede. Saj veš. Če je neki pogovor ali prošnja v pisarni zate pomembna ali zanimiva, se vklopiš, četudi le za nekaj sekund. Če se ne ali če si povsem v svojem svetu (delu), ga preprosto preslišiš. Pri meni je drugače. Že dolgo. Ne vem, kdaj se sodelavke dogovarjajo, kam se bo danes šlo po kosilo in da gremo ‘zdaj’ na kavo. Ne vem, ali pravkar komentirajo neko objavo na Facebooku ali se pogovarjajo nekaj zelo pomembnega glede projekta, v katerega sem vključena tudi jaz. Vem le, da nekaj govorijo, navadno vem tudi, katera je vključena v pogovor, a ne vem, za kaj gre. Če hočem slediti, ne naredim ničesar, a vseeno tudi ne slišim ničesar. Že približno sedem let se mi še sanja ne, za kaj sploh gre v naših pisarniških pogovorih. Na sestankih slišim le tistega, ki sedi zraven mene. Ali pa še njega ne dobro, če je pravkar obrnil glavo na stran. Včasih na tiskovnih konferencah, kljub ozvočenju, ne zaznam niti ene besede. Včasih slišim skoraj vse. Odvisno od tega, kje sedim, kako velik je prostor, kako razločno in glasno govorijo govorci.

Ko ljudem povem, da ne slišim dobro, so razumevajoči. Govoriti začnejo glasneje, a se njihov glas po nekaj stavkih ustavi na glasnosti, značilni za njih. Razumem jih. Ko mi je nekdo rekel, da mu je težko govoriti z mano, ker ima občutek, da se mora dreti name, pa sem se šele zavedla, v kako močno podrejen položaj me je postavila moja naglušnost.

Ko se začneš izogibati ljudem

Pred kratkim sem opazila, kako se izogibam pogovorom z ljudmi, za katere že vem, da jih ne slišim dobro, in tudi tistim, ki jih ne poznam. Velikokrat se mi kakšen človek ali njegova tema pogovora ali predavanja zdita zanimiva, a ker ga ne slišim dobro, se izgovorim in grem stran. Vedno manj se družim, posel sem si organizirala tako, da sem čim več v družbi z računalnikom, s katerim se ne pogovarjam. Ne poslušam dobrih predavanj na Youtubu (razen kdaj pa kdaj s slušalkami v ušesih), ne gledam televizije (vsi drugi šumi v filmih, reklamah idr. preglasijo frekvenco govora, ki jo jaz žal zaznavam najslabše od vseh frekvenc), ne hodim na vodene meditacije, predavanja, bralne večere, v gledališče.

Ko se vrnem od koder koli, kjer je bilo veliko zvokov in ljudi, sem izjemno utrujena. Moji možgani so delali tisoč na uro, četudi sem delovala drugače.

Zakaj pa ne nosiš aparata?

Saj ga. A je zvok, ko ga imam v ušesu, povsem drugačen, nemalokrat je to izjemno moteče in dodatno naporno. Poleg tega je moja naglušnost izjemno specifična, saj prav frekvenco govora najslabše ujamem, in ko imam v ušesih aparat, ta prej zazna odmev v prostoru. Če je ta velik, bolje slišim brez aparata. Ko imam v ušesih aparat, ta močno vpliva na vsa moja čutila in dojemanje okolice, ne znam opisati, zakaj je tako, vendar je. Moti me. Najbolj pa me moti to, da z njim še vseeno ne slišim dobro. In da me po nekaj urah nošnje začnejo srbeti ušesa. Zato ga raje pospravim nazaj v škatlico. Novi aparati so boljši! Baje je tehnologija šla močno naprej. Moj 10 let star aparat se ne more primerjati z novimi, mi pravijo strokovnjaki. Morda pa res. Poskusila bom zunanjega, ki je sicer bolj viden, a ti ne ‘zamaši’ ušesa, in se poskusila spet vrniti v svet. Slišati kaj novega, zanimivega. Hoditi na predavan ja in večere pripovedk ter poezije (pozdravljeni, Cankarjev dom, Vodnikova domačija in drugi lepi kraji, kjer se besede tkejo v posebnem ritmu, katerega zgodbo bom morda zdaj ujela že za/na ušesa <3). Upam, da se bom lahko spet začela pogovarjati in smejati tudi s tistimi, ki sem se jim do zdaj izogibala. Ne, ker me niso zanimali. Le zato, ker jih nisem dobro slišala.