Krepka bučna juha je zame najboljša malica in kosilo, ko cel dan hitim naokoli – nosim jo kar v termo posodi in jo srkam kot čaj – pogreje moje telo in želodec, pa še pred prigrizki me ubrani. Priprava je povsem preprosta in vzame čisto malo časa.
Roza oktober (rak dojk) nas spominja: pregledujmo se. Imejmo se rade. Zmagovalke, ki so doživele besedo rak dojk, nas učijo. Učiteljice Življenja, sem jih poimenovala. Borke z veliko začetnico.
Tudi na roza oktober številke žarijo rdeče. Rak dojk bo kriv, da bo danes umrla vsaj 1 Slovenka. Danes bodo najmanj 3 Slovenke izvedele diagnozo: rak dojk. To so mame, hčere, žene, sestre, babice, prijateljice, sodelavke …
Včeraj sta se strastno ljubila.Danes se strastno sovražita.Je res treba,da ljubezen in sovraštvo hodita z roko v roki?Res hočemo oblatiti vse lepe trenutke (in morda celo naše otroke), ker ne znamo s svojimi čustvi? Smo vredni imena Homo Sapiens?!
Telo mi je zjutraj najbolj hvaležno, če ga najprej navlažim s toplo vodo z limono, malo pozneje pa mu privoščim zeleni smuti. Odrasla sem v hiši z majhnim vrtom. Moja mami zna čarati – zdi se mi namreč, da sem ob rodovitnih letnih časih zrasla tako rekoč predvsem od pridelkov z vrta. Torej sem na okus zelenjave
Da bom to kdaj napisala, si pa nisem mislila! Življenje, ljubim te – zdela se mi je posladkana in celo nerealna floskula. Imam prijateljico Gabriello, ki kar naprej žvrgoli, kako lepo je živeti. Je lepa, simpatična, topla, ima dva čudovita otroka. Življenje ji ni ravno postlalo z rožicami oz. je vse rožice, ki dišijo in cvetijo
Salzburg Avstrijsko mesto z italijanskim pridihom, ki me vedno znova navdihne Kot novinarka sem bila v Salzburg povabljena že tolikokrat, da ne štejem več. A vsakokrat ga doživljam, kot da sem v njem prvič. Vedno znova obiščem njegove najpomembnejše točke in vedno znova v njem najdem kaj novega. Salzburg je mesto, ki šepeta, poje, igra,
O njih kroži toliko grdih zgodb in šal, da res ne vem, od kod se je vzela moja tašča. Sprejela me je kot hčerko in čeprav sva šla z njenim sinom narazen in ji je zaradi tega hudo, me ima moja tašča še vedno rada. Še več. Čeprav naju loči 150 kilometrov, še vedno pridem k njej
Najraje si pripravim kosilo, ki je okusno, zdravo, polnovredno, iz svežih sestavin, hitro pripravljeno. Danes je bilo moje hitro kosilo kvinojin krožnik.
Že skoraj dva tedna sem sama, brez hčerke. In čaka me še en teden ‘svobode’. Do zdaj sem vsak prvi teden ‘počitnic’ čutila popolno praznino, velik manko otroka, za katerega skrbim 24/7, ga ljubim z vsem srcem, mu dajem vse, kar imam, in še več … Dolgo časa sem mislila, da sem čudna. Potem sem