Pa je prišel tudi dan z imenom Ločila sem se (po dolgih štirih letih in pol ločenega življenja). Dan Ločila sem se, za katerega sem si mislila, da si ga ne bom nikoli želela. In ki sem si ga potem vseeno želela. Da bo le že prišel, sem si mislila … in hitro minil … Da bom zmogla. Da bo že enkrat konec. V srcu praznina. Nimam občutkov, solze nekje so, a jih ne najdem. Niso so posušile, kot že toliko solza pred njimi, ki so betonirale moje srce, namesto da bi zlile žalost in bi srce lahko bílo naprej. Morda jih najdem nekoč, te solze, ki so se nekje zajezile. Mogoče pa se le izlijejo, skupaj z vso žalostjo, nezaupanjem v življenje in ljubezen, razočaranjem. Morda končno zaživim. Se spet smejim. Morda, morda lahko spet ljubim tako z vsem srcem, brezpogojno, strastno in dobivam ljubezen, razumevanje, nežnost nazaj? Čisto majhen plamenček nekje v srcu še vedno vztrepeta ob tej misli, um mi govori, da tega več ni. Da je to mladostna norost in da so vsi, ki jim je Ljubezen vseeno dana, že povezani, zavezani … drugi pa smo izgubljene duše z nemirnimi pogledi in še bolj nemirnimi srci, ki smo se izgubili v labirintu lastnih iskanj skozi karkoli že in nam v tem življenju pač ni dano. Smo zafrknili, zatajili, pozabili … sebe in svoje srce. Glede ljubezni in vseh tisti ključavnic, ki se šibijo po mostovih turističnih mest, sem postala jekleno ironična, če že ne patetično sarkastična … No, kakorkoli so že videti romantične in kakorkoli si zelo dobro znam predstavljati sebe v najstniških in dvajsetih letih, kako jo s poljubom zaklenem s svojim najdražjim, s katerim se bova do konca življenja kopala v Afroditini dišeči kopeli ljubezni, in karkoli naju bo že zaskelelo, bo to le puščica Erosa, ki bo zaradi svojega značaja le še povečala najino ljubezen ……… jaaaaa, živela bova srečno do konca svojih dni. Postarala se bova (če ne bova ostala kar večno mlada) z roko v roki …

Ko trpiš zaradi otroka

»Najhuje je, ko gledaš otroka, kako trpi,« sem povedala prav vsaki, ki mi je potarnala, da bi kar šla od njega, da ne more več, in dodala: »Ko imaš otroka, ni isto kot takrat, ko zapustiš fanta in ti je mesec, dva, četudi štiri, hudo. Mož vedno ostane tvoj mož, če imata skupaj otroke. Dokler ne gredo po svoje, pa morda še pozneje. Povezana, zavezana si z njim, njegovimi odločitvami, dejanji … in morda je bolje, če je le še kakšna možnost, da ostaneš povezan, zavezan z njim v ljubezen, da si delita vse lepo in da si v težkih trenutkih stojita ob strani ter jih takrat nikakor ne otežujeta drug drugemu, kar v resnici tako radi počnemo. Poiščita si pomoč, dokler ne bo prepozno, naredita vse, da vama – vam uspe!«

Po ločitvi se delo šele začne!

Preden sem šla od njega, ko sem še vedno upala, da nam morda pa vseeno uspe ostati družina, sem povprašala prijateljičino prijateljico, kako je, če se ločiš. Njenih besed ne bom pozabila in vedno jih povem vsaki, ki enako vprašanje postavi meni: »Če bi toliko energije in truda, kot v krpanje svojega srca, celjenje ran, preizpraševanj, samoobtoževanj in dela z ranjenim/-i otrokom/-ki vložili v zakon, bi bil ta popoln.« Zdaj se z njo v celoti strinjam. Preden ne greš stran, si tega preprosto ne moreš predstavljati. Res ne! To mi je potrdila tudi moja prijateljica, ki po dobrem letu od ločitve še vedno krvavi v bolečinah. »Petra, tolikokrat se spomnim tvojih besed in tako resnične so! Če bi vedela takrat, ko sem jih sicer slišala, a nisem mogla verjeti, saj sem z njim (op. p. bivšim možem) poskusila že vse. Mislila sem, da bo ločitev le še odrešitev.«

Ko misliš, da je ločitev le še odrešitev za vse

»Dosti imam vsega. Dosti!!! Ne grem se več! Konec je tega sra…! Ne morem in nočem več!« Ti je znano? Strah te je, kako boš zmogla, a tega (njega, vajinega odnosa …) ne moreš in nočeš več trpeti. Prosim, še enkrat premisli, res nočeš, ne moreš več? Lahko še kaj narediš, da boš videna, slišana, da ti bo pomagal doma, da bo razumevajoč, ljubeč, da bo v tebi spet videl tisto Tebe, ki jo je videl na začetku? Iskreno – je od tiste Tebe sploh še kaj ostalo? Pomagaj si, delaj na sebi, Zaživi, četudi za začetek, da se opolnomočiš, sama, brez njega. Pravzaprav že veliko stvari počneš sama in vidiš, da zmoreš. Veseli se lepih trenutkov, ko nisi z njim, in delaj na tem, da bo čim več skupnih trenutkov lepih. Ne bo šlo, ker on ne sodeluje???!!!

On noče ničesar spremeniti!!!

O, kako te razumem! Vem, o čem govoriš. Ti si naredila že toliko, on pa ne in ne. Pa ne mislim na vsa tista ego vprašanja in kazanja s prstom na drugega, iskanja krivca in vse tiste zakonske navlake, ki se pojavi v hipu, ko pomisliš, česa vsega on ni in kaj vse ti si (naredila, se potrudila, žrtvovala …). Tu je še nekaj, in temu se reče 50-50. »Vsak odnos je celota, torej vanj lahko vložita 100 %. Vendar vsak lahko vloži le 50 %, nikoli ne more en namesto drugega vložiti 85 %,« nama je ničkolikokrat omenila družinska terapevtka, ko sem še vedno upala, da bom rešila najin zakon. Seveda jaz lahko vložim v vzgojo in nego otroka 85 %, lahko tudi 100 %, prav tako v družinski proračun, skrb za dom in celo za avto, družinska praznovanja in še čisto vse drugo. V vsako stvar, povezano z vajinim življenjem, lahko vložiš 100 % in on 0 %. Tudi v vajine romantične izhode, pobude za intimo, jutranje kave … A ker vsak lahko vloži v odnos le 50 % in če drugi vloži v odnos 0 %, je vajin skupni izkupiček le 50 %. Nikakor ne moreta priti čez polovico, četudi en naredi vse, če drugi ne vloži nič. A ker si že utrujena, naveličana, ne, pravzaprav imaš že vsega zadosti, tudi ti nisi več 50 % vlagateljica v vajin odnos … Skrbiš za otroke, dom, službo, v vajin odnos pa ne vlagaš več (ali minimalno), ker te je do konca minilo … Če torej on ne bo hotel narediti in spremeniti nič, če res meni, da je z njim čisto vse v redu (le ti bi se morala spremeniti) in da k terapevtom hodijo le reve, naj zbere pogum in pokaže, da zmore biti tako močan, da egu pokaže sredinec in se odpre raziskovanju sebe. Tudi ti se tega bojiš, vem. Globine so lahko temačne, nepoznane so nam in bojimo se jih. Potapljači s seboj nosijo svetilke. Tudi vidva jih imata – to so vajini otroci, ljubezen, zaradi katere sta si nekoč prepričana, da bo večna, ustvarila družino, pa tudi terapevt, ki vaju bo stopničko za stopničko počasi vodil tja, kjer bosta našla moč in voljo, da spet živita dvojino. Za prav vsak par verjamem, da mu lahko upe, če sta pripravljena oba trdo garati. Če ne, bosta garala (ali pa propadala) vsak zase. Pa tudi vajini otroci.

Kaj bi jaz danes naredila drugače?

Ne bi se borila za moč, dokazovanje, kdo ima prav, vseeno pa bi vztrajala pri tem, kar je resnično pomembno.

Ob vsakem dvomu in še preden bi eksplodirala, bi dala ego na stran in vprašala srce: »Kaj bi naredila ljubezen?« Netiti prepire namesto strasti je trapasto, zakaj to počnemo??!! O tem, kako hudo mi je bilo, ko sem opazovala nekoč ljubeči par, ki bi se tistega dne najraje pogrizel, si lahko prebereš tukaj.

Težave bi reševala sproti, namesto da bi se v prepiru obnašala kot priljubljena glasbena skupina na odru: Najprej nova pesem, potem pa stare ‘uspešnice’ …

Ne bi se skrivala za zamerami, temveč bi iskala rešitve, kako iti naprej, čeprav ne razmišljava, misliva in ravnava enako.

Ne bi prevzela vseh družinskih obveznosti nase in iz sebe naredila žensko-moškega, ker to nisem, niti nočem biti. Več o tem, kako sem spremenila pogled na ženstvenost, lahko prebereš tukaj.

Priznam, še vedno bi se močno morala truditi, da bi upoštevala vse te točke, verjetno velikokrat ne bi bila dovolj močna, ker sem daleč od popolnosti … a vseeno mi je uspelo spremeniti pogled na življenje, če te zanima, kako, klikni sem. Pa še trik, kako na hitro obrniti dan na bolje: Sem trenutno pod črto ali nad njo?